K SPLETNI IZDAJI PRI ZALOŽNIŠTVU LITERATURE DZS
IN HKRATNI KNJIŽNI IZDAJI PRI ZALOŽBI SATJAM

Pet let je od izida odmevne knjige "Vse v enem, eno v vsem (Možgani in duševnost v analizi in sintezi)". V tem času se je v znanosti zgodilo precej novega, ideje izpred petih let so se k sreči v veliki večini potrdile in utrdile, knjiga pa se je razprodala. Zato sem se z Založništvom literature DZS in založbo Satjam dogovoril o izdaji nove, pričujoče knjige, ki je nekoliko predelana, razširjena in ažurirana različica mojega magistrskega dela. Ta knjiga, kot tudi magistrsko delo, v prvem delu vsebuje natančno predelano, posodobljeno in ažurirano besedilo prvega dela knjige "Vse v enem, eno v vsem". Zanimanje za modeliranje možganskih procesov z nevronskimi mrežami se je namreč zelo povečalo, teorija, ki sem jo predstavil, pa se je v svetu popolnoma uveljavila. Hkrati sem atraktorsko teorijo nevronskih vzorcev ponovno uspešno preveril z nekajletnimi računalniškimi simulacijami na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, kar je prepričalo nekatere zadnje strokovne skeptike.

Drugi del pričujoče knjige povsem nadgrajuje prvo knjigo "Vse v enem, eno v vsem" z obširno multidisciplinarno obravnavo zavesti, kot se je uveljavila v zadnjih letih. To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično zaobjema multidisciplinarna znanstvena raziskovanja zavesti in njihove končne ali začasne odgovore ter špekulacije glede tega vprašanja. Znanost o zavesti – z vzornim sodelovanjem mnogih ved, kot smo ga doživeli na konferencah v Tucsonu (Arizona, ZDA) – je gotovo uvod v znanstveno revolucijo. Kljub širokemu razponu od najkvalitetnejših udeležencev in prispevkov do dokaj špekulativnih in kljub dejstvu, da se bo "ločevalo zrno od plevela" še dalj časa, je prehod k širokemu raziskovalnemu sodelovanju mnogih disciplin velik korak naprej. Tucsonsko dogajanje je privedlo do množice hčerinskih konferenc po vsem svetu ter novih raziskav in publikacij vse večje strokovnosti. "Uvoz" v Slovenijo je potekal prek novoustanovljenega Slovenskega društva za kognitivne znanosti z okoli sto akademskimi člani in letnimi konferencami od 1995 naprej. Ustanovitev tega gibanja je bila sprožena prav z izidom knjige "Vse v enem, eno v vsem".

Poleg teorij in hipotez o zavesti podajam pregled novejših fizikalnih in nevrobioloških teorij o ozadju duševnih procesov in zavesti, pregled razvoja kognitivnih znanosti in novosti o modeliranju mišljenja. Nova dodatka F in G nadgrajujeta magistrsko delo s fizikalno in računalniško-komparativno študijo. Velja opozoriti, da je fizika v zadnjih letih pripravila vrsto eksperimentalnih dokazov za kvantno nelokalnost, enotnost in soprežemanje ("vse v enem, eno v vsem"), začenjajoč z ERP-pojavom. V rekordnem času se znanstveni razvoj t. i. nove fizike preliva v tehnološko prakso, v prvi vrsti z razvojem kvantnega računalništva, komunikacij in teleportacije ("hipnega prenosa na daljavo"). Razvoj kvantnega računalništva, čigar teorija je osnovana na Everettovi interpretaciji kvantne teorije (podpoglavje 11.6), bo potekal v dveh smereh, vendar s skupnim jedrom – uporabo kvantnega "soprežemanja" oziroma "prepletanja" ("entanglement"). Prva smer poskuša umetno kvantno implementirati logična vrata in s tem klasično Turingovo računalništvo; druga smer pa bo temeljila na holografiji in na spinskih ter drugih mikrofizikalnih sistemih, ki so podobni asociativnim nevronskim mrežam. Druga smer, moja specialnost, je bolj naravna in fundamentalna ter v bolj tesni zvezi z možganskimi biomrežnimi procesi in zavestjo (o tem v člankih: Peruš, 1996d, 1997i, 1998a, 1998f, 2000; Peruš & Dey, 2000). Dobro bi bilo, če bi človeštvo čim prej upoštevalo dejstvo, da je svet celovit, tesno povezan in soodvisen tudi in predvsem v najglobljih temeljih, kar bo imelo ogromne družbene in psihološke posledice (te pa so lahko izrazito pozitivne, vendar le, če bodo naša dejanja primerna).

Ker je osnova za to knjigo, kot rečeno, magistrsko delo "Nevronske mreže kot modeli duševnih procesov (Paralelizem nevro-kvantnih mrež in modelov kognicije ter zavesti)", ki sem ga zagovarjal februarja 1998 na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, se najprej lepo zahvaljujem mentorju prof. dr. Andreju Uletu za njegovo kritično odprto in razgledano vodstvo, prav tako pa tudi članoma komisije prof. dr. Matjažu Potrču in prof. dr. Marku Uršiču. Hvaležen sem tudi številnim učiteljem, sogovornikom in sodelavcem, ki so na razne načine zaznamovali dele te knjige: akademikom prof. dr. Andreju O. Župančiču, prof. dr. Karlu H. Pribramu (z Univerz v Radfordu in Stanfordu, ZDA) in prof. dr. Dušanu Hadžiju, nadalje profesorjem dr. Laurenceu Gouldu, dr. Giuseppeju Vitiellu, dr. Antonu P. Železnikarju, dr. Alexandru Linkevichu, dr. Basilu Hileyu, dr. Suhritu Deyu, dr. Jamesu Glazebrooku, dr. Andreju Dobnikarju, dr. Dejanu Rakoviću, dr. Dobilasu Kirvelisu, številnim sočlanom Društva za kognitivne znanosti (in Združenja za nevropsihologijo in kognitivno nevrologijo na Kliničnem centru), Društva za analitično filozofijo in filozofijo znanosti (ter SFD) in Scientific and Medical Network, ter drugim. Naj izpostavim doc. dr. Janeza Mlakarja in dr. Jožeta Jensterleta s Kliničnega centra, prof. dr. Jožeta Ranta z Univerze v Buenos Airesu (ki je obširno predstavil moje delo bralcem "Meddobij", glasila argentinskih Slovencev), priv. doc. dr. Rainerja Wolfa, dr. Petra Marcerja, dr. Tammy Menneer, dr. Dana Venturo, dr. Metoda Škarjo, Andreja Detelo, dr. Jeremyja Horneja, dr. Takashija Matsuoko, Matjuško Tejo Krašek, mag. Romana Zidariča, pa še dr. Vido Drame Orožim, dr. Miro Omerzel Terlep in Bojana Rauterja Kosiča. Za podporo še enkrat prisrčna hvala staršem in prof. dr. Manci Košir, bratu Borisu za pomoč, prav tako prof. dr. Walterju Schemppu in še nekaterim gostiteljem konferenc, Založništvu literature DZS in uredniku Dimitriju Pucerju pa za dobro sodelovanje.

Posamezni elementi besedila so bili predhodno objavljeni v nekaj slovenskih strokovnih časopisih in zbornikih (glejte bibliografijo), vendar so šele tukaj povezani v celoto. Spletna objava knjige je posvečena dr. Alekseju Jurjeviču Ippi, ki je prevajal in poskrbel za skorajšnjo izdajo skrajšanega ruskega prevoda knjige "Vse v enem, eno v vsem" v St. Petersburgu; implicitno pa tudi drugim prevajalcem nekaterih mojih del v štiri tuje jezike.

Bralcem priporočam, da prikaz besedila na zaslonu uporabljajo le za odločitev, ali bodo knjigo brali in sneli (download) iz spleta ali ne. Dolgotrajno branje z zaslona namreč zaradi elektromagnetnega sevanja in motenj organizma ter zaradi trepetanja slike ne le utruja oči in njihove mišice ter vzbuja nemir, temveč škodi zdravju v širšem obsegu. V prvi vrsti, denimo, prihaja do pomanjkanja vitamina A. Posledice se lahko pokažejo šele mnogo kasneje. Branje spletnih izdaj knjig z zaslona bo zdravstveno manj oporečno šele ob izpopolnjeni tehnologiji prihodnosti (začenjajoč s tekočimi kristali, denimo). Upajmo, da internetna ažurnost in učinkovitost brez papirja, pa tudi stranskih učinkov, ni preveč oddaljena.

Na drugi strani pa lahko razodenemo razlog, zakaj vam je spletna izdaja ponujena zastonj, čeprav denimo ni subvencionirana. Razlog je v zelo poenostavljenih medsebojnih razmerjih med Založništvom literature DZS in založbo Satjam, avtorjem in bralci. Vi prispevate papir in poženete svoje "internetne mlinčke"; Založništvo literature DZS in avtor pa sta zadovoljna, da berete njuno delo in jima s tem, recimo, raste ugled. Pridobitev je tudi v hitrosti razpošiljanja in ukinitvi potrebe po skladiščih, tisku in zapletenih finančnih procesih. In nenazadnje: v evoluciji zavesti, ki jo moramo najprej dodobra spoznati, je naša edina prihodnost (če bo le tudi dovolj etična). Za tiste, ki pa želite lepo knjižno obliko, mariborska založba Satjam prinaša natis po ugodni ceni.

Ljubljana, 23. januarja 2000
Mitja Peruš

To besedilo spiralno prehaja od obravnave naturalističnih modelov mrež formalnih nevronov k opisu njihovih virtualnih struktur (vzorcev-atraktorjev) oziroma kognitivnih struktur (mentalnih reprezentacij, gestaltov) in nadalje k modelom kognicije ter zavesti. V prvem delu so opisani sinergetski informacijski procesi v nevronskih mrežah: razpoznavanje, pomnjenje in selektivni priklic vzorcev, nadalje osnove kategorizacije in abstrahiranja, zaznavanja, pozornosti ter sistemske semantike. V drugem delu podajam zveze med procesi v možganskih mrežah in duševnimi procesi. Obravnava teh korelacij zaobsega tudi preglede razvoja kognitivnih znanosti, multidisciplinarnih in metodoloških obeležij sodobnih raziskav kognicije ter prikaze različnih zornih kotov oziroma vidikov problema telesa in duševnosti. Predstavljena so dognanja kognitivnih nevroznanosti, fizikalne teorije ozadja kognitivnih procesov in zavesti (Bohmova, Everettova, Penroseova) ter psihokibernetične teorije ozadja samorefleksivnosti, samozavedanja, intencionalnosti in ireducibilnega Jaza. Nakažem povezave konekcionističnih in simbolnih modelov, prehod od paralelno-distribuiranih k sekvenčnim kognitivnim procesom, kot so npr. govor, zapovrstno mišljenje oziroma sklepanje. V tretjem delu podajam pregled in kritiko kognitivno-filozofskih teorij kognicije ter zavesti, kjer nazadnje dodam še obravnavo vprašanja kvalij.

Moja glavna in izvirna teza je, da mnogi kompleksni sistemi oziroma njihovi modeli – Hopfieldove asociativne nevronske mreže, kvantne mreže, holografija oziroma ustrezni kvantno-elektromagnetni sistemi in spinski sistemi (natančneje t. i. spinska stekla) realizirajo analogno kolektivno sistemsko dinamiko, ki je sposobna obdelovati informacije. Te študije najnovejših modelov paralelno-distribuiranih informacijskih sistemov, ki implementirajo virtualne duševne procese, povezujem s klasičnimi in sodobnimi filozofskimi ter (nevro)psihološkimi raziskavami kognicije in zavesti.

Pričujoče delo ima več stopenj obravnave. Na prvi stopnji podajam nevronske mreže in njihovo vlogo sinergetskega modela možganskih oziroma duševnih procesov. V drugi stopnji dodajam posplošitve matematične teorije mrež na druge ravni, denimo na raven kvantnih mrež. Čeprav na prvih dveh stopnjah obravnavam zveze mrežnega modela z možganskimi oziroma duševnimi procesi, je obravnava navidez redukcionistična, vendar je zaradi znanstvene jasnosti to neizogibno. Šele na tretji stopnji presežem modele mrež in postavljam domneve o dejanski naravi duševnih procesov in zavesti. Dodam razpravo o problemih kvalij, ireducubilnega Jaza, zavesti oziroma samozavedanja. Iz tega sledi integralna slika z dvosmernim interakcijskim paralelizmom možganskih (mrežnih) in duševnih (celostnih, fenomenalnih) procesov ter seveda mnogimi nerešenimi vprašanji, ki pred uvedbo problema kvalij niso stopila v ospredje. Filozofski razpravi v tretjem delu sledi zaključno poglavje s fenomenološko obravnavo duhovnih stanj (v Heglovem smislu) oziroma natančneje transcendentalnih stanj zavesti.

Problem zvez bioinformacijskih mrež, mišljenja in zavesti torej podajam postopoma, z dodajanjem zahtevnejših in višjih lastnosti človekovega duha na sistemsko-procesualno ozadje, in ga tako predstavim z gradnjo SINTEZE RAZLIČNIH VIDIKOV oziroma MULTIDISCIPLINARNO. Zgradba pričujočega dela je torej "spiralna": k osrednjim temam se vračamo in jih osvetlimo z novega zornega kota oziroma širše ali globlje perspektive, postopoma dodajajoč zahtevnejše probleme (npr. zavest, Jaz in posebno kvalije) na bolj eksaktno opisljivo mehanicistično obravnavo biomrež.

Moram še poudariti, da ponekod uporabljam izraz transcendentalna (vseobsegajoča, mistična, meditativna izkustva), in sicer vselej v NEKANTOVSKEM smislu, temveč v skladu s sodobno multidisciplinarno prakso. Ta praksa uporablja izraz transcendentalna oziroma neintencionalna stanja zavesti za duhovna stanja zavesti onstran vsakdanjih ali spremenjenih intencionalnih stanj zavesti.

Opozoriti velja, da vse moje teze, zapisane kot trdilni stavki (posebno tisti, zapisani kot identitete), seveda izhajajo samo iz mojih prepričanj ali kvečjemu intersubjektivnih prepričanj, četudi večkrat eksperimentalno podprtih. Zapisane teze torej niso (vsaj ne nujno) "objektivna resnica", neobremenjena od osebnih ali kolektivnih interpretacij opazovane stvarnosti. Prosim, da to pri branju upoštevate in oprostite, da sem zaradi jedrnatosti opuščal povedi, ki bi to v stavkih samih vedno znova eksplicitno izražale. Kjer je potrebno jasno razločiti moje teze od intersubjektivnih (tez znotraj neke teorije ali discipline), to označujejo posebne povedi.

Obravnava problema kognicije in zavesti je v filozofiji in znanosti odločilno odvisna od enolične opredelitve pojmov. Ker v zgodovini filozofije in med najnovejšimi multidisciplinarnimi prizadevanji za t. i. "znanost o zavesti" (tucsonsko gibanje) ni konsenza pri definiciji pojmov, bom v začetku natančno opredelil, s kakšnim pomenom bom sam uporabljal pojme. Pri svoji odločitvi sem po najboljših možnostih poskušal najti najbolj kompromisno srednjo pot med različnimi filozofskimi pogledi in med pogledi novih kognitivnih znanosti (tucsonski krog). Menim namreč, da ne filozofska tradicija sama ne multidisciplinarna t. i. znanost o zavesti, ne zmoreta reševati problem zavesti (razen opisno) sama zase. Hkrati sem moral najti kompromis med slovensko opredelitvijo zavesti in uporabo (večkrat slabo) ustreznih pojmov v dominantnih tujih jezikih. Izraza "zavest" in "consciousness", denimo, se (vsak zase) le težko prevajata v druge jezike (Wilkes, 1988). V kitajskem jeziku nimajo primernega izraza za zavest ("yishi" bi približno ustrezal), v angleščini pa je "consciousness" razmeroma mlad izraz (Wilkes, 1988), ki nujno ne implicira samozavedanja in ki se pogosto meša s sorodnim izrazom "awareness". Kljub temu, da so definicije pojmov načeloma poljubne in imajo izrazito opisen pomen (nikakor ne ontološkega, morda pa niti epistemološkega ne dosti), moramo porabiti nekaj časa zanje.

ZAVEST: Ta izraz bom uporabljal v slovenskem pomenu, ki implicira tudi samozavedanje – zavedanje samega sebe in lastne zavesti. Takšna uporaba je domača ne le slovanskim jezikom, temveč tudi nemškemu izrazu "Bewusstsein". V angleščini mu mogoče najbolj ustreza dvojni izraz "conscious mind", ki malo bolj poudari "kibernetiko drugega reda" (samonanašanje zavesti) kot "consciousness", ki se v angleščini uporablja precej široko oziroma preveč "radodarno".

DUH: Ta izraz bom v nasprotju z analitično filozofijo rezerviral za uporabo v spiritualnem smislu. V angleščini mu ustreza "spirit", v nemščini "Geist" (npr. v Heglovem smislu). Duh nima le individualne narave, temveč v nekem smislu presega duševnost posameznika oziroma ga staplja v širše nelokalne razsežnosti – duhovne (spiritualne) dimenzije. Menim, da je "filozofija duha" neustrezen prevod za "philosophy of mind". Slednja se ukvarja predvsem s procesi, ki bi jih običajno klasificirali kot duševne procese – gre torej za filozofijo duševnosti.

DUŠEVNOST: Ta pojem mi bo označeval običajne duševne procese (mišljenje, spoznavanje, sklepanje, vrednotenje, občutenje, čustva) v vsakdanjih okoliščinah. Čeprav je jasno, da niti iz običajnih duševnih procesov ni mogoče izločiti problematične zavesti, bom prisiljen uporabljati izraz duševnost v smislu obdelave informacij pri človeku. T. i. kvalije bom v tem kontekstu moral puščati v ozadju, čeprav seveda priznavam njihovo nenadomestljivo vlogo pri vseh duševnih procesih, vsaj zavestnih. Duševnost zaobjema zavestno, podzavedno in nezavedno obdelavo informacij pri človeku. V angleščini temu izrazu ustreza "mind" ali "mental processes", v nemščini pa navadno "Seele" ali tudi "Psyche" (duša).

KOGNICIJA: Ta izraz je soroden duševnosti, vendar morda bolj izpostavlja spoznavanje (dojemanje, razumevanje) in mišljenje (sklepanje, izpeljevanje, presojanje, predvidevanje) kot razumski (analitični, diskurzivni, propozicionalni) proces in njegovo jezikovno izražanje. Tudi kognicija vsebuje podzavestne mehanizme, vendar navadno s tem izrazom pridajamo več pozornosti zavestni obdelavi informacij in razkrivanju odnosov stvari. Pravega slovenskega izraza ni, latinskemu izvornemu pojmu pa v angleščini ustreza "cognition", v nemščini "Kognition".

UM in RAZUM: Za razliko od RAZUMA, ki ustreza vsakdanji obdelavi (zaznavnih, kognitivnih) informacij, UM ustreza višji, aperceptivni ravni, ki vključuje uvid z globljim razumevanjem. Razum bi v nemščini prevajali "Verstand", v angleščini "reason". Um ima v nemščini lep prevod "Vernunft", v angleščini pa bi bil najbolj ustrezen "intelect", včasih pa tudi kar "mind", "reason".

JAZ in SEBSTVO: JAZ uporabljam kot sopomenko Freudovega izraza EGO ali morda še nekoliko širše, vključujoč individualno OSEBNOST človeka. SEBSTVO uporabljam za označbo t. i. transpersonalne identitete, najbolj izražene v t. i. transcendentalnih in neintencionalnih stanjih zavesti, ki presega posameznikovega duha oziroma kjer se zliva z Bivanjem onstran individualnega obeležja. Angleška prevoda sta "I" in "Self", vendar se večkrat uporabljata drugače kot pri meni. Nemška prevoda sta "Ich" in "Selbst".

INFORMACIJA: V tem delu mislim predvsem na biološko informacijo, ki je aktivna, vsaj bolj kot Shannonova. Informacijo torej definiram v dinamično aktivnem (Bohmovem) smislu kot nadgradnjo Shannonovega pojma informacije. Za začetek bi le navedel jedrnato opredelitev tega zelo zapletenega pojma: informacija je razlika, ki nekaj pomeni (originalno po G. Batesonu: "information is a difference that makes difference"). Torej, gre za nehomogeno, pogosto dinamično in kompleksno, (bio)fizikalno stanje ali proces, ki ga nekdo INTERPRETIRA (npr. zavest).

Izraz MENTALNA REPREZENTACIJA je v prvem delu velikokrat nadomeščen z nevrosinergetskim izrazom VZOREC-ATRAKTOR ali ponekod s psihološkim izrazom GESTALT. Ti trije izrazi so sopomenke oziroma zastopajo pogled na isto duševno oziroma informacijsko strukturo z različnih zornih kotov. Nemško tujko "gestalt" uporabljam namesto slovenske besede "lik", ker označuje tudi zvočne, proprioceptivne in druge zaznavne vzorce, ne le vidnih oblik. Poleg tega je tujka primernejša, ker gestalt ni nujno "otipljiv", temveč je lahko abstrakten.

(TRANSCENDENTALNO stanje zavesti: nekantovska raba pojma razložena v Dodatku I na koncu.)