O sami naravi kvalij z naturalističnega zornega kota žal ne moremo priti do neposrednih ugotovitev. Od tod moje prepričanje, da redukcionizem ni ustrezen. Pravzaprav je treba ločiti PRAVI REDUKCIONIZEM od METODOLOŠKEGA REDUKCIONIZMA. Ko govorim o neustreznosti redukcionizma, mislim na pravi redukcionizem – prepričanje, da je ustrezno razlago (tukaj zavesti) možno najti le z analitično redukcijo na vseh ravni na privilegirano raven (tukaj fizikalno). Vendar je tudi z drugih (psiholoških, filozofskih) zornih kotov (npr. Flanagan, 1992; Searle, 1993; Hubbard, 1996) problem kvalij zelo težaven. Zato se vseeno splača zatekati tudi k fiziki kompleksnih sistemov in kognitivni nevroznanosti, ki lahko osvetlita procesiranje informacij v nižjeležečih "medijih" (nevronskih, kvantnih, virtualnih – atraktorskih). Na teh področjih je napredek najbolj zanesljiv, zato tak pristop, ki ga imenujem metodološki redukcionizem, sam izvajam. Kaj je zavestno doživljanje samo, ne le procesualno ozadje tega doživljanja, pa nam fizika in nevroznanosti ne moreta povedati, vsaj ne na tej stopnji. Zato menim, da je redukcionizem pogojno primeren le kot začasna METODA za raziskave sistemsko-procesualnega ozadja fenomenalne zavesti (o čemer se že nekaj da povedati), ne prinaša pa razlage njenega kvalitativnega bistva (o čemer lahko govorita tudi kognitivna filozofija in psihologija le opisno in nikakor ne razlagalno).

Za preučevanje procesualnega ozadja zavesti bi za razliko od obstoječe kvantitativne znanosti potrebovali nekakšno "kvalitativno znanost". Prva temelji na fiziki, druga bi izhajala iz informacijske "fizike". Teorije kompleksnih sistemov združujejo fizikalni in informacijski vidik (npr. Stern, 1994). Seveda bodo kljub temu kvalije ostale izmuzljive.

Naravoslovje vsekakor lahko ponudi veliko sistemov oziroma morebitnih "medijev" za informacijske procese, ki obdelujejo predmet (intencionalne) zavesti (Amit, 1989; Hameroff, 1994; Penrose, 1989, 1994; Pykkanen & Pylkkö, 1995; Peruš, 1997c). Ti pa seveda še niso zavest sama. Pregledali bomo možne kandidate, ki na različnih ravneh realizirajo naslednje lastnosti zavesti:

Domet zavestnega doživljanja je (v ekstremnih primerih) lahko neskončen. Ni nujno omejen z nikakršnimi fizikalnimi mejami, razen seveda, ko je zavedanje vezano na nek predmet zavesti.

Zavest lahko delimo na INTENCIONALNO zavest (zavest o nečem) in NEINTENCIONALNO zavest (zavest samo na sebi). Slednjo lahko dalje delimo na TRANSCENDENTALNO zavest (v mističnih oziroma meditativnih izkustvih) in (PRED)FIZIKALNO "PRAZAVEST" (Ule: "zavestnost", Bohm in Hiley: aktivna (kvantna) informacija) (Bohm, 1980; Ule, 1995).

Domnevamo, da "PRAZAVEST" izhaja iz subkvantne ravni – iz fizikalnega "vakuuma" ali "hologibanja" (Hiley, 1991). Ta osnovno ontološko raven lahko označimo kot VSE-ENO, kot stanje popolne in globalne simetrije (Bohm & Hiley, 1993). Šele ko poskušamo to nedojemljivo in neanalizabilno subkvantno simetrijo obravnavati, se lahko oprimemo epistemološkega načela VSE V ENEM, ENO V VSEM. Izvor tega načela, ki je podprto s kvantno-fizikalnim formalizmom, je Bohmov koncept IMPLIKATNEGA REDA: del implicira celoto, v vsakem delu je INFORMACIJSKO zastopana celota! Govorim o epistemološkem načelu, ker strogo gledano dela, ki bi bil ločen od subkvantne celote, ni. Ločene dele uvedemo šele kot kategorije za potrebe analitične obravnave.

"PRAZAVEST" kot aktivna kvantna informacija pripada že npr. elektronom, katerih materija oziroma energija ni bolj fundamentalna kot ta "prazavestnost". Kvantni delci izhajajo iz paralelno-distribuiranih (vzporedno-razpršenih) sistemskih procesov "v vakuumu ali hologibanju", ki so onstran prostora-časa. Šele ob merjenju se manifestirajo lokalizirano in kot "strdki" materije v osnovnem morju energije". Delci in prostor-čas torej izhajajo kot rezultat dinamike KOMPLEKSNEGA SISTEMA osnovnih PROCESOV. Kompleksne sisteme pa VEDNO nujno spremljajo VIRTUALNE tvorbe (nekakšne organizacijske enote, primitivni "gestalti"). Te virtualne strukture ali atraktorji, ki so zametek zavestnih duševnih procesov, se torej pojavijo TAKOJ, ko "zlomimo" prasimetrijo "vakuuma" ali "hologibanja".

Realizacija navezave (korelacije, koherence) zavest – predmet zavesti je razumljiva skozi sistemske procese v smislu TVORBE VZORCA-ATRAKTORJA (bodisi nevronskega bodisi kvantnega ipd.). Kako se (re)konstruira vzorec-atraktor, ki je virtualni nosilec MENTALNE REPREZENTACIJE, sem že precej natančno razložil. Dodajmo le, da bi moral biti omenjeni vzorec-atraktor v mednivojskem koherentnem stanju skupaj s (sub)kvantnim koherentnim stanjem (mikrotubulske vode? in še globlje), da bi bil ozaveščen.

Jaz (v skladu z omenjeno opredelitvijo) se mi ne bi zdel velik problem, v kolikor bi lahko za hip izvzeli zavest o lastnem Jazu. Menim, da je Jaz le zelo globalen, virtualen vzorec-atraktor. Je središče fokusiranja pozornosti in samonanašanja sinergetske dinamike na ravni višjih konceptov oziroma shem. Zavest o prvi osebi ostaja velik problem zaradi doživljanja Jaza kot kvalije, ne zaradi Jaza samega. V meditativnih izkustvih Jaz (ego) lahko transcendiramo.

Poleg Jaza kot osebnega izhodišča in žarišča zavesti, prihaja iz kozmologije še ideja o precej osrednejši vlogi intencionalne zavesti opazovalcev. Carterjevo šibko antropično načelo pravi, da je človekov položaj v vesolju nujno odlikovan v tem smislu, da je združljiv z našim obstojem kot opazovalcev. Naše vesolje je takšno, kot je, prav zato "da / ker" mi živimo v njem. Če ne bi bilo takšno, nas ne bi bilo. In obratno: če ne bi bilo nas, vesolje ne bi bilo takšno (kot ga zaznavamo). Močno antropično načelo celo pravi: Mislimo, zato je svet takšen.

Skratka, soobstoj znanega (vsaj fenomenalnega) vesolja in zavestnih Jazov lokaliziranih opazovalcev je nujen in generičen za obe strani.

TRANSCENDENTALNO MISTIČNO DOŽIVETJE utegne biti drugi empirični dokaz celovitosti zavesti in enotnega kvantnega polja. V mističnih in meditativnih stanjih se najverjetneje vzpostavi introspektivni stik s (sub)kvantnimi procesi, ki so nosilci informacij, ki jih vsebuje individualni duh in, širše, kolektivni vseobsegajoči Duh (Peruš, 1997d). Dokaze za to celovitost in kolektivnost zavesti ponujajo transcendentalna izkustva v prvi osebi, študiji EEG koherence med osebami, sinhroniciteta, eksperimenti Ruperta Sheldrakea in somišljenikov, (hipotetični) parapsihološki pojavi – telepatija, prekognicija, jasnovidnost, astralna potovanja ipd., in morebiti malo manj verjetni? – telekineza, levitacija idr. (Musek, 1995; Josephson & Pallikari-Viras, 1991).

Ob tem bi postavil hipotezo, da so ti pojavi posledica PARALELNO-DISTRIBUIRANE (PARALELISTIČNE) DINAMIKE (KVANTNIH) KOMPLEKSNIH SISTEMOV (le telekineza in levitacija bi bili bolj problematični). To podpirajo tudi nekatere izkušnje z računalniškimi simulacijami kompleksnih sistemov oziroma mrež in teorija. Linearni (sekvenčni) prostor-čas zgoraj navedenih pojavov ne bi podpiral, nelokalna oziroma paralelna sistemska dinamika, iz katere prostor-čas izhaja kot posledica, pa jih lahko realizira.

Pomembno vprašanje je, kako se lahko rezultati multimodalne zaznavne analize v posameznih čutilih in v primarni plasti možganske skorje sintezirajo v enovito zavestno doživetje, v katerem ni več najmanjše sledi o poprejšnji perceptualni analizi.

Primer je BOSE-EINSTEINOVA KONDENZACIJA (npr. Marshall v Hameroff idr., 1996; Penrose, 1989, 1994): nekateri delci (bozoni), ki naj bi bili nosilci oziroma kodi posameznih informacij, se lahko zlijejo v enotno KOHERENTNO stanje. Podobne, vendar manj temeljite primere poenotenja, najdemo tudi na molekularni (subcelularni) ravni v sistemih dimerov oziroma spinov (FRÖHLICHOVA KOHERENTNA STANJA idr.) (Neural Network World, 1994; Vitiello, 1996) in v asociativnih nevronskih mrežah (teorija Kocha in Cricka o multimodalni vezavi zaznav s koherentnimi nevronskimi oscilacijami: npr. v Hameroff idr., 1996).

Pri udejanjenju informacijskih procesov, ki so ozadje zavestnega doživljanja, si verjetno delijo delo naslednji kompleksni sistemi na raznih ravneh (od spodaj navzgor):

Pri preučevanju zavesti nas tudi analiza, ne le sinteza, sili v holizem. Odpira se nam ves mikrokozmos biokvantnih sistemov, kjer analizo otežuje gosta prepletenost in soodvisnost. Naveden pregled je še hipotetične narave predvsem zaradi celovitosti in mnogonivojskosti – verjetno so še mnoge ravni in njihove interakcije neodkrite.

Hopfieldov model oziroma virtualno hierarhizirani Hakenov sinergetski model sta najprimernejša za modeliranje globalnih procesnih simetrij možganov-duševnosti. Ostali modeli so primernejši za klasifikacijo pri zaznavanju, za izvajanje gibalnih dejavnosti (motorike) ipd., ne pa za višje duševne procese. Pri Hopfieldovem modelu so vsi nevroni povezani z vsemi in vsak nevron sodeluje pri hkratnem sooblikovanju vseh vzorcev. Ker pa je tako gosta povezanost za konkretne potrebe preveč potratna, se biološka mreža z notranjo selekcijo redči in ostane povezana le toliko, kolikor je potrebno. Lahko pa se kakšne povezave tudi obnovijo s pomočjo sistemske dinamike v subcelularnih strukturah (v subcelularni "mreži"). Možganov in duševnosti ni mogoče razlagati brez dinamike kompleksnega sistema, njegovih preslikav in notranjih odnosov.

MNOGONIVOJSKI DINAMIČNI HOLIZEM ne dopušča stroge definicije osnovnih elementov (formalnih nevronov) in interakcij (formalnih vezi). V fiziki ni delcev, ki bi bili absolutno osnovni. Sistemsko rešitev problema ponujajo "bootstrap" teorija in dela Bohma, Hileya, Bella. V bioinformatiki pa ni osnovnih informacijskih enot. Imamo le nekakšno fraktalno hierarhijo interagirajočih ravni, ki se skupaj na specifičen način odzivajo na specifične dražljaje iz okolja, kar nas privede k mnogonivojski dinamični celoti. Katere ravni so najpomembnejše za katere miselne procese, je še odprto vprašanje. Kaže pa, da moramo ločiti vzorce, ki so predmet zavesti, od nezavednih vzorcev ipd. – oboji so si najverjetneje izomorfno ("fraktalno") podobni ter prehajajo med kvantno in nevronsko ravnijo (oziroma med neintencionalno zavestjo, intencionalno zavestjo in nezavednim procesiranjem).

Sklicevati se pri iskanju izhodišča "prazavesti" na kvantni vakuum ali hologibanje ni prav nič pretirano. Spomniti se moramo, da tudi radijski oddajnik zakodira informacije v elektromagnetno valovanje, ki se samovzdrževano širi po "vakuumu". Informacijo lahko dekodira majhen radijski sprejemnik kjerkoli, če je le nastavljen na določeno frekvenco in če ni prevelikega dušenja zaradi makroskopskih materialnih preprek. Tudi možgani so v nekem smislu takšen sprejemnik in oddajnik, "skupni medij" pa je "vakuum" sam, ki ne le superprevodno (torej brez izgub) "prevaja", temveč je neločljiva celota. Ostaja problem, kako se natančno informacije zakodirajo v to Celoto in dekodirajo iz nje, ne da bi se v njej sami izgubile oziroma izničile. Jasno pa je, da je "vakuum" ali "hologibanje" ENA sama vseobsegajoča osnova – kot ozadje skupna tako Sloveniji kot tudi Neptunu ali Andromedi, kot izhodišče skupna tako materiji oziroma energiji kot tudi (pra)zavesti.

Kompleksni sistemi, kakršen so tudi možgani-duševnost in njihove fizikalne osnove (nevronske mreže, kvantni sistemi), so polivalentni oziroma mnogoteri sami po sebi ali pa jih le kot take lahko znanstveno obravnavamo. Nevronski spomin in nevronski korelati objektov zavesti so superpozicije vzorcev-atraktorjev in njihovih korelacij. Kvantno stanje je superpozicija lastnih valovnih funkcij, po Everettovi interpretaciji (ki je ni zmogel še nihče znanstveno spodnesti) pa celo superpozicija paralelnih "univerzumov". Vendarle so kompleksni sistemi, posebno kvantni, tudi koherentni in celoviti, kar se izmika analizi. Enotnost ter celovitost možganov-duševnosti in zavesti imata veliko podpore tudi v introspektivnih in mističnih doživetjih.

Holizem po horizontali (znotraj ene ravni) in vertikali (skozi ravni) se zdi nujen, zajema pa tako mikroskopske kot tudi kozmološke razsežnosti. Slednje ilustrirata Penroseova ideja o zvezi med zavestjo in kvantno gravitacijo (Penrose, 1989, 1994) ter Everettova kvantna interpretacija mnogih paralelnih vesolij (DeWitt & Graham, 1973).

Ali je zavest možna tudi brez sistemskih "medijev", denimo na visoki virtualni (duhovni) ravni (Goswami, 1990)? Vsekakor se moramo zavedati, da doživljamo virtualne slike oziroma gestalte, torej vzorce-atraktorje, ne pa njihove nevronske (ali kvantne) podstati, denimo izmenjave signalov med nevroni. Torej, nikakor ne doživljamo neposredno procesov v kateremkoli "mediju" samem...