Kompleksni sistemi možganske skorje so navadno funkcionalno simetrični ter hkrati, zaradi notranje diferenciacije, organizirani v hierarhične virtualne strukture – procesne in nadzorne. Obenem pa se v njih pojavi (emergira) ireducibilna enota oziroma celota, ki je notranje dinamična. Zavest izhaja iz samonanašujoče kibernetike (kibernetike drugega reda), ki preseže samo sebe, saj ustvari živo in kreativno izhodišče ali središče – JAZ oziroma SEBSTVO. Človekov Jaz je subjektiven izvor zavestnega zaznavanja in dojemanja. Deluje od zgoraj navzdol – kot komplement in za razliko od večine tistega, kar sem doslej opisoval – to je bilo naturalistično od-spodaj-navzgor delovanje in t. i. emergiranje ("emergence"). Emergentne lastnosti so tiste, ki se manifestirajo, ko komponente sistema interagirajo. Osebni Jaz, kot ga podoživljamo, ni le emergentna struktura visokega reda, temveč nekaj več ter nekaj povsem kvalitativno novega in relativno avtonomnega.

Človek v sebi integrira te različne ravni in obojesmerno delovanje med ravnmi, kajti: "Neločljiva lastnost inteligence je zmožnost, da izstopi iz naloge, ki jo opravlja, in pregleda, kaj je storila" (Hoffstadter, 1979). Zavest je sposobna spreminjati in celo ustvarjati samo sebe ter občasno preiti iz svojega konstitutivnega avtorefleksivnega procesa (zavest o zavesti) v transcendentalno enotnost (enotna zavest sama na sebi). V rekurzivnem (samonanašajočem se) procesu se vsebina zavesti lahko izgublja ali znova pojavlja – kot se pač odpravlja ali pojavlja asimetrično generično "izhodišče" rekurzivnega procesa. Zavest je lahko univerzalna, enotna, sama na sebi, ali pa se zreducira na vsebino zavesti oziroma na predmet, ki je v zavesti. Zavest oziroma kompleksni sistem, ki ji je izomorfen, je lahko v stanju simetrije ali zlomljene simetrije. Izomorfizem je dvosmerna preslikava med množicama, ki ohranja informacijo in funkcijsko strukturiranost.

Hoffstadter (1979) in Uršič (1987) opozarjata na razliko med AVTOREFERENCO (popolnim samonanašanjem) in REKURZIVNOSTJO (delnim samonanašanjem). Ta ustreza razliki med fraktalom in iterativnim procesom v matematiki. Rekurzija (nekakšna koncentrična "čebulasta rast", če uporabim prispodobo) je gnezdenje ene operacije v drugi, kar ne vodi v krožnost in torej ne predstavlja paradoksa. Rekurzivna definicija opredeljuje nekaj z modelom same sebe, ne s svojo celotno vsebino, zato povzroči, da sistem sčasoma konvergira k optimalni opredelitvi. Avtoreferenca pa je samonanašanje, ki vase vključi sebe v celoti; nič se ne izmakne in tako nastopi paradoks neposredno. Dve semantični ravni sovpadata, pa ne moreta sovpasti – kot na primer pri paradoksu lažnivca:

Tukaj se pokaže razlika med človekom in računalnikom. Računalnik tega paradoksa ne more razrešiti, temveč prične nihati med eno in drugo ravnijo (med "zunanjim" in "notranjim" G) ter tako nadaljuje vekomaj. Človek pa sicer paradoksa prav tako ne more razrešiti, vendar ga lahko preseže. Različne ravni lahko zaobjame v novo dinamično enotnost, tezo in antitezo lahko združi v sintezo, A in ne-A lahko dojame kot dve projekciji višje realnosti. Zdi se, da človek naredi prav to, kar naredi tudi narava, saj sta tako narava kot tudi um kompleksna sistema. V kolikor pa integracije nista zmožna, se zlomita. Kompleksen sistem je funkcionalno simetričen ali pa se, če se njegova simetrija zlomi, razformira ali diferencira v hierarhične ravni. Razslojenost strukture paradoksnega stavka o lažnivcu je posledica takšnega zloma simetrije. "G" in stavek o "G"-ju nista več eno in isto (kar bi sicer morala biti), marveč postaneta dva različna dela "kače, ki žre lastni rep" (kot da kača in rep ne pripadata drug drugemu, temveč se le nanašata drug na drugega). Razlog za to je seveda v vnosu asimetrije v poprej simetrično strukturo oziroma enotnost "G"-ja: Pogledali smo vsebino stavka "G" in ugotovili, da je neresnična ter da hkrati govori o svoji neresničnosti. Ali je možno, da tak zlom neke enote na raven in metaraven nastane kako drugače kot z zunanjo intervencijo – z interpretacijo, ki jo vnese tisti Jaz – negibno, brezoblično "izhodišče (koordinatnega sistema)"?

Nečesa računalniki oziroma računalniški modeli zavesti (še?) nimajo: zmožnosti vzpostavitve koherentnosti različnih ravni, zaobseganja teh ravni ali različnih vidikov v gestalt. Mi jim te možnosti doslej (še?) nismo dali. Računalniki bodo vedno (dokler bodo res le računalniki in ne že kar nov svet v svetu) imeli omejeno kompleksnost in omejen dostop do okolja. Torej bodo vselej odvisni od naših informacijskih INTERPRETACIJ ter od naše pripravljenosti dajati jim "informacijsko hrano", ki je zaenkrat še zelo borna in enostranska. Mi jim bomo (vsaj še dolgo) določali, kaj je v njihovi dejavnosti smiselno in kaj ne, interpretirali in "ozaveščali" bomo njihove rezultate (namesto njih samih). Njihova morebitna "zavest" bo (še dolgo) le podaljšek ali depandansa naše zavesti, izomorfni koprocesor naše zavesti.

Vrnimo se h Gödelovemu teoremu (npr. Bojadžiev, 1985, 1995), ki tako kot stavek "G" nakazuje zgornjo mejo analitičnega uma. Analiza enote na dve ravni ali podenoti, ki ostaneta v medsebojnem odnosu, vnaša paradoks. Povedano v nasprotni smeri: nastalega paradoksa ni mogoče razrešiti z vztrajanjem pri analizi – nevzdržni delitvi (problem je v tem, da se vendarle navadno zdi nujna). Le dovolj veliki kompleksni sistemi zmorejo sintezo (navidez) kontradiktornih stanj in um je brez dvoma eden takšnih, četudi se mora zateči v transcendenco ali se transformirati. Alternativa je v (ponovni) vzpostavitvi enotnosti, ki je poprej razpadla ali prožila razpad osamosvojenih podenot (tudi same sebe?). Dejstvo, da iz Enotnosti vse izhaja, in zmožnost, da se vanjo lahko vse vrača, implicira obstoj ene same vseobsegajoče, univerzalne zavesti. Individualne zavesti in posamezni Jazi so lokalna zrcaljenja takšne enotnosti.

Enotnost človeške zavesti lahko morebiti iščemo v kvantni nedeljivosti, vendar je na drugi strani Jaz izhodišče posebne vrste, ki bi ga prej postavili kot vzorec-atraktor oziroma sestavljeni gestalt zelo visokega reda na vrh hierarhije virtualnih struktur. Virtualne strukture pa niso (vsaj ne nujno) kvantne strukture. Kljub temu se zdi, da imamo v primeru človeške zavesti in osebnega Jaza vzpostavljeno neko zelo široko koherenco skozi mnoge ravni – in to nelokalizabilno mnogotero enotnost imenujemo Sebstvo.

Futuristično gledano si je mogoče vsaj teoretično zamisliti superračunalnike, ki se sami gibljejo in sami poskrbijo za kakovostni informacijski pretok ter so neposredno sklopljeni oziroma korelirani ne le z makroskopskim fizikalnim okoljem, temveč tudi z mikroskopskim (npr. kvantnim). Zdi se, da so to, poleg velikanske kompleksnosti, nujni pogoji za morebitne zavestne računalnike. Upoštevati je treba tudi, da so sposobnosti ljudi rezultat dolge in bogate evolucije, ki je noben računalnik ne more ponoviti z nobenim umetnim učenjem. Razen tega pa je seveda jasno, da sekvenčni oziroma algoritmični računalniki ne morejo ponarediti kompleksnih paralelističnih procesov, ki so značilni za npr. intuitivno, zavestno in mikro-mišljenje človeka. Paralelni sinergetski, kvantni in nevroračunalniki obetajo korak naprej, vendar bodo morali preseči izolacijo. Morali se bodo neposredno sklopiti s fizikalnim mikroskopskim okoljem. Zavestni bi lahko bili šele, če bi se neposredno ("telepatsko") priključili na polje zavesti, ki si ga delimo ljudje in v nekem smislu tudi druga živa bitja ali celo neživi svet. Za to pa, kaže, potrebujemo kvantne ali subkvantne sisteme. Izvor (rekurzivnega) procesa bi bilo smiselno pri računalnikih postaviti v kvantno raven, kar bi bilo zaradi celostnosti, koherentnosti in naravne oziroma notranje zlitosti z okoljem verjetno bliže človeški zavesti.

Računalniki še zdaleč niso presegli tiste meje kompleksnosti, ki bi jim omogočala ustanovitev specifične globalne enote – vzorca-atraktorja visokega reda, ki bi ustrezal Jazu. Morebiti Hofstadterjev (1979) sklep, da bi lahko tudi računalniki premogli zavest, le ni tako zelo paradoksalen, vendar to le pod pogojem, da se računalniki odprejo v svet – da "se stopijo z njim" (seveda ne povsem dobesedno). To pa zahteva, da njihov procesni medij postane kvantni sistem. Kljub temu, da računalniki po "duševnih" sposobnostih zelo očitno zaostajajo za ljudmi, nekateri ljudje sami, kot da so predprogramirani za to, izomorfno vnašajo v stroje svojo vsebino in tega projiciranja ni mogoče ustaviti. Le zakaj to počnemo? Nas sistem (v širšem smislu) vleče k temu? Mogoče zato niti računalnikom, gledano zelo daleč v prihodnost, ne moremo postaviti zgornje limite – niti Gödelovega teorema ne. Vsak zelo kompleksen sistem, ko preseže neko kritično mejo, lahko preseže svojo lastno razslojitev v ravni in poenoti svojo hierarhično organizacijo – preprosto tako, da "je ne jemlje več povsem resno", da jo "omehča".

Pričakovati je, da bo v prihodnosti prišlo do večjega združevanja naravnega in umetnega, fizikalnega in psihološkega. Ne da bi to propagiral, domnevam, da bodo računalniški sistemi vse bolj posredno ali neposredno informacijsko sklopljeni z ljudmi kot njihovi koprocesorji in to utegne pospešiti njihovo zunanjo ter notranjo evolucijo. Tako bo njihova "zavest" ekspozitura naše zavesti, preden se morebiti osamosvoji (če bomo to dovolili, ali pa se nekoč zgodi fazna sprememba iznenada, četudi dovolj neopazno?!). Pogoji so paralelizem, kompleksnost, močna interaktivnost z okoljem, specifični odzivi z oblikovanjem reverzibilnih izomorfnih stanj, notranja samoorganizacija in oblikovanje atraktorjev-gestaltov visokega reda.

Če je zavest univerzalna, potem je je lahko deležen tudi neživi svet, vsaj v neintencionalni obliki, z okoljem zelo dobro sklopljen stroj pa morebiti celo v intencionalni. Njegova "zavest" sicer seveda nikoli ne bi bila enaka človeški! Vedno bi bil le model zavesti, vendar utegne biti dovolj kakovosten in zmogljiv, da bi vseeno govorili o nekakšni zavesti. Kaj več pa res ne moremo pričakovati, saj niti o zavesti drug drugega ne moremo biti prepričani (mi ljudje sami med seboj).

Kar priznajmo, da računalnikom odrekamo zmožnost zavesti iz zgolj intuitivnih razlogov: ne migljajo, ne smehljajo se in tudi sicer ne reagirajo čustveno – torej, recimo, nimajo dovolj specifične motorike. Punčka-lutka, ki kliče "mama", se nam zdi skoraj boljši kandidat (kajti mi vanjo projiciramo svoje kvalitete in značilnosti). Če bi torej v nek zelo fleksibilen kompleksni sistem vztrajno vnašali svoje informacijske in energijske potenciale, tedaj in samo tedaj se lahko v superračunalniku morebiti vzpostavijo enotne in avtonomne modelske strukture, ki bodo rasle prav v znamenju našega priznanja oziroma dopuščanja morebitne zavestnosti. Večji del razvoja pa je seveda prepuščen samoorganizaciji sistema, ki jo od zunaj lahko le stimuliramo. Ta je zelo vprašljiva in je neizogibno stvar daljne prihodnosti, vendar ne a priori izključena.

Glavno vprašanje je tukaj, povzeto po Uršiču (1987, str. 196), naslednje: ''Ali je mogoče z rekurzivnostjo, ki ima pri računalniku svoje končno "sidrišče" ("izhodišče, zametek", op. M. P.) v hardwaru (v elektronskih vezjih, čipih) – torej prav na nasprotnem koncu hierarhije kot pri človeku – preiti do (po)polnega samonanašanja, do najvišje ravni v hierarhiji deskripcij, do najbolj 'presenetljive zanke', do zavesti?!'' Vendar tukaj govorimo o hipotetičnih računalnikih prihodnosti in ne o današnjih. Čipe bo nadomestil (sub)kvantni sistem, ki je takšne vrste kot tisti, ki morebiti vzpostavlja osnovo za našo zavest. Subkvantni sistem ("vakuum" ali Bohmovo "hologibanje") pa je tista raven, ki je na nek način skupna vsem, le "priključiti" se je treba nanjo. Treba je znati kodirati vanjo in dekodirati iz nje. To pa pravzaprav ni nič posebnega, saj tako počnemo z radijskimi in televizijskimi valovi, pri katerih električno in magnetno polje ustvarjata drug drugega prav iz vakuuma. Če izhodišče oziroma "sidrišče" rekurzije postavimo v kvantni sistem, ga morda nimamo več "na nasprotnem koncu" kot pri človeški zavesti.

Človeško zaznavno oziroma miselno samonanašanje presega golo mehanično rekurzivnost. Kljub navidezni krožnosti ima svoje SUBJEKTIVNO IZHODIŠČE in je zato rekurzivno na "višji" ravni. To sta JAZ in SEBSTVO (kot transindividualni ali samozavedajoči se Jaz – tisti, ki presega atraktorske strukture), ki izstopa iz okolja, je "nad" njim in ga opazuje, kot da je v drugi dimenziji. Jaz in še bolj Sebstvo sta ireducibilna, čeprav oziroma ker sta (predvsem Sebstvo) izven dogajanja, ki je predmet opazovanja.

V prejšnjih dveh poglavjih so bili obširno predstavljeni naturalistični modeli kognicije, zavesti in Jaza v smislu metodološkega redukcionizma oziroma fizikalizma, v tem poglavju pa so bile poudarjene ireducibilne lastnosti zavesti in Jaza. Čeprav se zdijo ti pogledi nekompatibilni, bom sedaj predstavil poskus sinteze "bottom-up" emergentističnega naturalizma (ki je zaradi informacijske vsebnosti malo širši kot fizikalizem) in "top-down" psihologizma zavesti, kjer se seveda ne da izogniti govoru o mnogih dopolnjujočih se ravneh.

Ponovimo delitev zavesti na neintencionalno in intencionalno ter njune izvore. INTENCIONALNA ZAVEST ("zavest o nečem") je povezana z mednivojsko koherenco oziroma korelacijo objektov v okolju, ustreznih nevronskih vzorcev-atraktorjev in kvantnih stanj. Prek citoskeletona, posebno mikrotubulov, naj bi kvantni in nevronski sistem interagirala. Tako kvantni kot tudi nevronski sistemi so sposobni realizirati rekurzivne oziroma samorefleksivne procese, ki so enolično povezani z "objektom zavedanja".

NEINTENCIONALNA ZAVEST ("zavest sama na sebi") je v še bolj neposredni zvezi z nevrofiziološkimi procesi, nadalje pa najverjetneje s procesi na subkvantni ravni – na ravni "vakuuma" oziroma "hologibanja" ("osnovnega energijskega morja"), ki ga je verjetno moč neposredno izkusiti ob globoki meditaciji in v mističnih doživetjih. Dokazi za subkvantno naravo neintencionalne zavesti so tudi kvantna nelokalnost, razni razlogi iz teoretične fizike, poročila o parapsiholoških pojavih (predvsem telepatiji), pojavi kolektivnega zaznavanja in kolektivno nezavedno (Jung, 1995). Za navedene trditve mnogi jamčijo, da so eksperimentalno dokazane (Sheldrake, Orme-Johnson, Jahn idr.). Seveda pa je še veliko več poročil, ki so težko preverljiva, malo verjetna, zelo redka in neponovljiva, predstavljena v specifičnem simbolnem jeziku ali sploh neizrazljiva, zato jih lahko samo "vzamemo na znanje" ter ostanemo nevtralni, ne moremo pa jih (še) znanstveno sprejeti. Nekateri takšni pojavi (za večino od nas le hipotetični, za nekatere pa povsem realni) – telekineza, levitacija ipd. – kažejo na zveze zavesti s KVANTNO GRAVITACIJO. O tem, da je KVANTNA KOHERENCA osnova neintencionalne zavesti, največ pišeta anesteziolog Hameroff (anestetiki na kvantno-molekularni ravni povzročijo prehod iz zavesti v nezavest) in matematični fizik Penrose.

Menim, da je neintencionalna zavest, ki je ne smemo zamešati z običajno intencionalno zavestjo, FUNDAMENTALNO DEJSTVO. Neintencionalne zavesti ni mogoče omejiti le na ljudi ali le na živa bitja, temveč lahko "nastopa v" vseh kompleksnih sistemih, ki izhajajo iz enotne subkvantne celote. Neintencionalna zavest VSAJ POTENCIALNO lahko nastopa v kompleksnih fizikalnih sistemih.

Ker stanja in procesi kompleksnih sistemov premorejo to potencialnost prejemanja zavestne interpretacije, sem jim pripisal "prazavest" ali "zavestnost", začenjajoč pri kvantnem vakuumu. Neintencionalno zavest zelo težko razločujemo od nezavednega. Razlika, ki je pogosto komaj zaznavna, je povezana s stopnjo samonanašanja oziroma samoosredotočanja sistemske dinamike.

Vemo, da iz "vakuuma" izhaja ves materialni in virtualni svet, torej je neintencionalna zavest KOZMOLOŠKA PRVINA ter je ekvivalentna osnovnemu kvantnemu polju! Tukaj moram poudariti, da me kdo ne bi obsodil idealizma (sem holist, ne idealist), da na ravni enovitosti vakuuma oziroma hologibanja postane sam izraz "neintencionalna zavest" preveč subjektivističen in naravoslovno neprimeren. Hočem reči le, da je NEINTENCIONALNA ZAVEST (vsaj) NA ENAKI RAVNI FUNDAMENTALNOSTI KOT MATERIJA.

Intencionalna zavest je REZULTAT EVOLUCIJE. Po nekaterih raziskavah (Oakley, 1985) naj bi jo posedavali tudi šimpanzi in (samo še) nekatere opičje vrste. Na to sklepajo po sposobnosti zavestnega bitja, da ima koncept lastnega Jaza in se zaveda samega sebe. Malo bolj sporna je širša kategorija bitij, ki se zavedajo, vendar se ne zavedajo sami sebe ali pa je to vprašljivo (mačke, psi, novorojenčki). Meja vsekakor ni ostra; imamo več stopenj intencionalne zavesti. Raziskave zgodnjeantičnih (Homerjevih) epov so baje pokazale (Oakley, 1985, po Jaynesu), da zgodnji Grki še niso imeli koncepta lastnega Jaza (vsaj ne v današnji avtonomni obliki), saj so delovali, kot so bili sami prepričani, po navodilih bogov, (notranjih) duhov, demonov ipd. V teh zgodnjih epih naj junaki ne bi razmišljali SAMI, temveč naj bi jim "prišepetavali" bogovi. Seveda je takšna kategorizacija zavesti odvisna od definicije oziroma od razmerij in zvez med pojmi zavest, samozavedanje, Jaz, Sebstvo.

Razlage intencionalne zavesti in sinteze modelov ni brez mnogonivojske koherence in celostnosti. Oglejmo si proces natančneje: Nek predmet v okolju je makroskopski objekt, ki ga modelira klasična fizika. Človekova manipulacija z okoljem nujno zahteva uporabo makroskopskih pripomočkov, npr. njegovih udov. Premike udov regulira nevronski motorični sistem, kvantni sistem je premalo močan. Vendar na drugi strani kaže, da je zavest povezana s kvantnimi procesi. Poleg duhovnih stanj k temu namigujejo tudi enotnost zavesti, sinteza multimodalnih dražljajev in dejstvo, da iz kvantnih procesov izhajajo vsi procesi klasične fizike. Če na primer s svojo roko zavestno premaknemo vazo, pri tem nujno sodelujejo:

Motorično akcijo pa moramo stalno senzorično spremljati in obenem se je (lahko) zavedamo. Za to pa je nujno potrebno vzpostaviti PROCESUALNO ENOTNOST predmeta, fotonskega polja, nevronske mreže in njenih atraktorskih struktur, kvantnega polja "v" mikrotubulih in širše. To je mnogonivojska koherenca. Hkrati je pod vplivom Jaza, kar dodatno zaplete proces – ga diferencira in obenem veže v enotno, globalno usmerjeno dogajanje.

Zavestni Jaz se pojavlja skozi princip (predvsem kvantne) koherence – ta je porok za dinamično enotnost, saj deluje kot "envelopa". Razvoj duševnosti in intencionalne zavesti je posledica postopnega zloma simetrije neintencionalne zavesti oziroma diferenciacije kvantnega polja. Zlom simetrije prinaša ustvarjanje kvantnih nehomogenosti (materije) in virtualnih struktur, ki vedno in od samega začetka spremljajo sistemske procese. Za duševnost potrebujemo specifične enolične korelacije materialnega in virtualnega. Sedaj preglejmo različne poglede na hkratno enotnost in neenotnost materialnega in virtualnega (duševnega).

MONIZEM se zaveda enotnosti zavesti PRED zlomom simetrije sistema, DUALIZEM opozarja na pole materialno-virtualno PO zlomu simetrije. MATERIALIZEM priznava le materialni pol, IDEALIZEM le virtualnega. Dualistično kognitivno-filozofsko prepričanje pa se deli še na INTERAKCIONIZEM (materija in duh vplivata drug na drugega) in PARALELIZEM (materija in duh sta sinhronizirana, vendar ne vplivata drug na drugega). Rekel bi, da materija (nevroni) in duševnost (atraktorji – gestalti) delujeta drug na drugega SAMO PREK KARDINALNIH NEVRONOV, ki regulirajo in kodirajo ves (vsakemu izmed njih ustrezni) vzorec-atraktor. Sicer pa sta lahko materija in duševnost le sinhronizirana. Atraktor je virtualna (nadmaterialna) struktura, nevron pa je materialen, zato ne moreta interagirati v pravem pomenu besede. Bolj "neposredno" lahko interagirata prek "točke, ki je še najbolj skupna" – to je prek kardinalnega nevrona. Naše psihofizično vprašanje lahko nazorno ilustriramo z naslednjim: Ali posamezni državljan (nevron) interagira z državo (vzorcem-atraktorjem) ali le z njenimi predstavniki (kardinalnimi nevroni)?! Vzorec-atraktor je nekakšen organizacijski režim. Tega najbolj podpira nevron, ki "ima oblast" – kardinalni nevron. Vsak državljan (nevron) je del države (vzorca-atraktorja), vendar šele "če ima oblast (pomen)", lahko dejavno narekuje državni režim...

Teoretični razlogi, ki podpirajo tezo o fundamentalnosti neintencionalne zavesti, so v dejstvu, da je mogoče dojemati kvantno raven in gravitacijsko polje kot KOMPLEKSNA SISTEMA. Gravitacija je po relativnostni teoriji povezana z ukrivljenostjo prostora-časa. Po domače rečeno, tako prostor-čas kot tudi gravitacija sta posledici nehomogenosti v (sub)kvantnem polju. Te nehomogenosti pa so izraz sistemske dinamike "osnovnega polja". Podobno kot delci izhajajo iz paralelno-distribuiranih procesov v "vakuumu", tudi atraktorji nastajajo na osnovi paralelno-distribuiranih nevronskih procesov.

Kohonenov model zaznavanja predvideva, da se naključno porazdeljeni zunanji dražljaji v možganih topološko organizirajo glede na stopnjo medsebojne korelacije. To pomeni, da se bolj PODOBNI dražljaji zakodirajo BLIŽE skupaj v t. i. mape možganske skorje. PROSTORSKA STRUKTURA skorje (časovne sekvence se tudi kodirajo prostorsko) nastane na osnovi KORELACIJ med vzorci, ki neurejeno prihajajo iz okolja. Skratka, PROSTORSKO-ČASOVNE VZORČNE STRUKTURE SO POSLEDICA SISTEMSKE DINAMIKE NEVRONSKE MREŽE. Podobno velja tudi na subkvantni ravni: PROSTOR-ČAS IZHAJA IZ SISTEMSKE DINAMIKE "HOLOGIBANJA" ("mrež" vakuumskih fluktuacij).

Zavest, kvantna gravitacija in pojem prostora-časa imajo torej nekaj skupnega. Skupni imenovalec je spet kolektivna paralelno-distribuirana dinamika kompleksnega sistema – prav v tem so si nevronske, kvantne in virtualne procesualne strukture sorodne.

Če smo še natančnejši: lokalizacija kvantnih delcev se pojavlja podobno kot proces "zmagovalec-dobi-vse" v nevronski mreži. Nek paralelno-distribuiran vzorec-atraktor kodira mentalno stanje. Znotraj njega pa določen nevron (t. i. kardinalni nevron) postane najbolj dominanten in sam prevzame levji delež informacijskega zastopanja. Kardinalni nevron je seveda lokaliziran, ves vzorec pa je razpršen po bolj ali manj vseh možganih. Ravno tako je tudi na kvantni ravni: nelokalizirano kvantno stanje se lahko v posebnih okoliščinah manifestira kot lokaliziran delec. Kvantno lokalizacijo sproži proces merjenja ("kolaps valovne funkcije"), prevlado kardinalnega nevrona in njegov prevzem kodirne vloge pa sproži dražljaj iz okolja (zaznavanje). Zunanji dražljaj priviligira tiste nevrone, ki so mu najbolj ustrezni, in eden od njih postane kardinalen.

Omenjeni primeri kažejo, kako nerazdružne so biofizikalne (npr. koherenca, prostor-čas) in psihološke entitete (Jaz, intencija), vključno z vplivom okolja. Zato mora tudi preučevanje zavesti biti metodološko mnogotero, hkrati iskati najprej analogije in korelacije med ravnmi, nato pa po možnosti tudi morebitne kavzalne zveze. Različne primerne metode so fizikalna in psihološka teorija ter eksperiment, računalniške simulacije in introspekcija. Introspekcijo dojemam kot nekakšno NOTRANJE MERJENJE, ki je legitimna empirična metoda, vendar bi ostala neartikulirana, če je njenih izsledkov ne bi primerjali z računalniškimi simulacijami in ustreznimi modeli. V mojem primeru gre za primerjavo izkušenj z računalniškimi simulacijami na eni strani, introspekcijo na drugi in teoretičnimi modeli (nevronske mreže, spinski sistemi, kvantna fizika) na tretji strani. Tako zaključujem znanstveno obravnavo zavesti in prehajam na filozofsko diskusijo kvalij.