Najprej navajam tiste značilnosti, ki jih modeli mrež formalnih nevronov vsaj do neke mere udejanjajo oziroma zadovoljivo razlagajo. Že na začetku moram ponoviti, da so navedene lastnosti psihofizičnega sistema navadno povezane z bolj ali manj zavestnim doživljanjem. Kadar je vključeno kvalitativno zavestno doživljanje, je posplošeni nevronski model seveda takoj nezadosten model duševnosti. Vendar je dovolj dober, dokler nimamo boljšega – in boljšega (še) ni. V tem poglavju se bomo zaenkrat večidel posvetili le sinergetskemu pogledu na mentalno procesiranje, pri čemer se moramo zavedati nekompatibilnosti tega modela s fenomenalnimi vsebinami.

a) KATEGORIZACIJA

Osrednja značilnost miselnih procesov je razvrščanje vtisov v vzorce-atraktorje, kategorije, sheme, ki so hierarhično organizirani. (Zaradi tega so vse delitve in vsi analitični pojmi vsaj do neke mere pretirani in umetni, skratka subjektivni. Namenjeni so samo našemu spoznavanju in predvsem sporazumevanju.)

b) INFORMACIJSKO ZGOŠČANJE, IZLUŠČEVANJE OZIROMA ABSTRAHIRANJE

Ob kategorizaciji se obenem ABSTRAHIRAJO samo najbolj specifične lastnosti in posebnosti. To pomeni, da se izluščijo od vse vsebine samo tiste informacije, ki so najpomembnejše in nove nasproti prejšnjim. Tako se informacije optimalno zgoščeno shranijo. Posebnost, podana v izrazu "SUBJEKTIVNOST" se nanaša na dejstvo, da imajo taki zgoščeni notranji vzorci bolj ali manj enakovredno vlogo pri oblikovanju višjih vzorcev kot zunanji objektivni vzorci. Novi vtisi objektivnih dražljajev se torej pod vplivom spomina predrugačijo v novo notranjo sliko – subjektivno sliko. Ta slika je kompromisna sestavljanka vseh zapomnjenih virtualnih slik in dejanske zunanje slike. Odraža nekakšno "zlato sredino". Najbolj vplivajo na to superpozicijo tisti notranji vzorci, ki so najbolj podobni tekočemu zunanjemu vzorcu, ki ga zaznavajo naša čutila.

Vzorci, ki jih zbere subjekt, so vedno tisti, ki se nanašajo nanj. Gre torej za SPECIFIČNO SELEKCIJO in nadalje za VREDNOTENJE vplivov iz okolja. Subjektivnost je torej posledica notranjih nevronskih mehanizmov in konkretne narave človeka. Človek se nahaja na določenem mestu v določenem času in v določenih okoliščinah. Zbere le tiste podatke, ki so mu v teh okoliščinah na razpolago in so zanj najbolj pereči. Tem so ustrezni tudi njegovi notranji modeli sveta.

c) INTENCIONALNOST

Vsako duševno stanje se NA NEKAJ NANAŠA: ne le mislimo, temveč vselej mislimo na nekaj ali želimo nekaj ali se veselimo nečesa (Brentano, 1973/1874). Vzorci so namreč vedno povezani in informacijsko vsebujejo drug drugega. Določen vzorec (misel) je lahko nosilec drugega vzorca (vsebine). Nadalje je lahko vzorec povod ali pogoj za rekonstrukcijo posledičnega vzorca. Dejavnost subjekta je zunanje in notranje usmerjena oziroma naravnana. Poleg informacijskega nanašanja ima lahko namen, cilj, pa celo voljo (to pa presega razlago z nevronskimi mrežami in tudi filozofsko rabo pojma intencionalnost).

Intencionalnost (vendar le kolikor gre za neko uperjenost, ki ni zavestna in ni posledica "svobodne volje sistema"), je tudi bistvena značilnost procesov v psihofizičnih kompleksnih sistemih, ki jih razlikuje od procesov v fizikalnih kompleksnih sistemih. V slednjih se dogajajo podobne transformacije kot v prvih, vendar niso intencionalne, torej niso NOSILKE INFORMACIJ (ampak se le dogajajo same zase, ker ni zavesti, ki bi pridajala interpretacije). Pri psihofizičnem sistemu pa imajo transformacije vlogo asociacij, saj imajo stanja in dinamika sistema neko informacijsko vsebino in (sistemski) pomen. Sistem je povezan in koreliran z okoljem: določeno notranje stanje ustreza določenemu zunanjemu stanju.

Naša pozornost je osredotočena na nek izsek zunanjega ali notranjega okolja oziroma informacijske vsebine. Mi kot osebe se identificiramo (poistovetimo) z nečim, navezani smo na nekaj.

č) KONTEKSTUALNA ASOCIATIVNOST IN POMEN DUŠEVNIH VSEBIN

V možganih so vzorci shranjeni zelo aktivno in soodvisno – tako da se vselej samodejno upoštevajo okoliščine oziroma kontekst. Nevronske mreže omogočajo asociativne efekte: iz enega vzorca preidemo k drugemu vzorcu, če nas kontekst (drugi vzorci) navede k temu. V tej zvezi se sistemsko osnuje POMEN vzorcev in pojmov.

d) KVALITATIVNOST IN POLARNO VREDNOTENJE

Subjekt preslika kvantitativni kontinuum v kvalitativno diskretne podprostore, najprej v dva. Izhodiščni kvantitativni prostor je fizikalen, rezultirajoči kvalitativni dvoprostor pa subjektiven, vendar je lahko tako že na predpsihološki oziroma na biološki stopnji. Tako subjekt preslika npr. zvezno temperaturno skalo najprej v dve območji: npr. pod 25 stopinj Celzija (ko je še prijetno) in nad 25 stopinj Celzija (ko je že neprijetno). Temu ustrezno se obnaša: V prvem primeru ostane tam, kjer je bil, v drugem primeru pa se umakne v senco.

Drugi bolj psihološki primer je odziv na nek objektiven dogodek. Subjekt se bo nanj odzval ali z zavračanjem ali s sprejetjem. Dal bo svojo SODBO (Brentano, 1973/1874). V prvem primeru nov vzorec ruši staro strukturo v spominu, v drugem pa se primerno vključuje vanjo. V prvem primeru se bo neusklajenost med nevroni povečala in potencialne jame se bodo malo zabrisale, v drugem primeru pa se bo neusklajenost zmanjšala in potencialna vrtača zunanjemu vzorcu ustrezne notranje reprezentacije se bo poglobila.

Za ljudi so torej značilni POLI. To so lahko vzorčne grupacije, v katere se zbirajo nasprotujoči si prispevki informacij o trenunih okoliščinah in potrebnih reakcijah nanje. Izgrajujejo se na osnovi dvovalentnosti posplošenih nevronov (aktiven / neaktiven – da / ne), od nasprotujočih si vzorcev nižjega reda (več / manj, za / proti) do vzorcev višjega reda (dobro / slabo).

e) MISELNO MODELIRANJE

Človek si ustvarja notranji model sveta, zgoščeni duplikat. Nadgrajuje ga z lastnimi abstraktnimi virtualnimi strukturami, ki mu omogočajo asociativno manipulacijo z vzorci. Abstraktne strukture (višji vzorci) nastajajo kot rezultat medsebojnega usklajevanja zaznavnih vzorcev. Z abstraktnimi shemami si človek zgradi cele modele, s katerimi lahko bolj ali manj uspešno predvideva razvoj dogodkov. Osnova za zmožnost predvidevanja je sposobnost asociativne dopolnitve višjih vzorcev.

g) JAZ

S sinergetskega zornega kota (torej, če zaenkrat zanemarimo njegov kvalitativen značaj) človekov Jaz ni nič drugega kot zelo globalen, obsežen in zakoreninjen vzorec-atraktor, ki tvori njegovo identiteto – samoidentiteto. Oblikoval se je kot rezultat množice vplivov iz okolice, ki so uperjeni proti človeku kot fizičnemu telesu in duševnemu bitju ter ga kot takega upoštevajo. Človek iz vseh teh vplivov razbere neko skupno obeležje, nek skupni imenovalec, to je sodelovanje nečesa v tem odnosu, kar mu pomeni lastno identiteto oziroma mu asociativno oblikuje nek vzorec – lastni Jaz. Seveda ta identifikacija poteka večidel nezavedno in samodejno po principih nastajanja vzorcev-atraktorjev v asociativnih nevronskih mrežah. Pomembni neposredni dejavniki pa so seveda tudi podoba v zrcalu, ki še izkustveno potrdi in zapečati vzorec samoidentifikacije, in mnogi sociološki vplivi.

Vsak vzorec je atraktor za druge vzorce. Tako globalen in dominanten vzorec, kot je Jaz, pa asociativno preprede vse konkretne vzorce, ki se tičejo človeka. Tako se tudi misli razumejo kot naše misli, s katerimi se poistovetimo, dokler ustrezajo močnim in vplivnim vzorcem – potencialnim vrtačam oziroma atraktorjem, ki asociativno vežejo druge vzorce. Ko pa ti kompleksi potencialnih jam izginejo ali se izravnajo, ostaja neintencionalna zavest.

h) ZAVEST IN SAMOZAVEDANJE

Zavest je širok paralelno-distribuiran proces in dinamični gestalt visokega reda, vendar je tudi še precej več kot le to. Ta pojav, najbolj duševen med duševnimi pojavi, skriva še veliko skrivnosti. Treba ga je dojemati zelo široko in večplastno. Procesualno izhaja iz avtorefleksivnosti, vendar je za razliko od mehaničnega samonanašanja pospremljen ne le s široko asociativno vsebino, temveč tudi s celostnimi, relativno stabilnimi in enotnimi kvalitativnimi doživetji. Zavest torej implicira samozavedanje in hkrati kvalije.

i) FENOMENOLOŠKE KAKOVOSTI (KVALIJE)

Ostaja še povsem filozofsko vprašanje, ali se da duševne vsebine reducirati zgolj na nevronske procese na biološki in virtualni ravni ali ustanavljajo nov lasten nivo. Večina nevroznanstvenikov odgovarja: Duševni procesi so le nevronski procesi, ki jih mi pač doživljamo tako kot jih. Ta pristop ima naziv redukcionizem in posebej velja za tiste, ki ne priznavajo niti virtualnih struktur. Večina filozofov in psihologov pa daje duševnim procesom posebno bitnost, ki ni le zunanje izražanje nevronskih procesov. Navedimo primer: Ali je barva oziroma DOŽIVETJE barve le specifična reakcija živčnega sistema na objektivno fizikalno stanje (valovna dolžina svetlobe, ki se odbija od predmeta) ali možgani na osnovi dražljaja tvorijo povsem nove kakovosti – fenomenološke kvalije. Ali je rdeč predmet sam zase ali pa je rdeče fenomenološka kakovost, ki jo ustvarijo možgani na osnovi svetlobnega dražljaja določene valovne dolžine. V drugem primeru (ki ga zastopam tudi jaz) je za fenomenološke kakovosti (barva, zvok, hrapavost ipd. oziroma natančneje njihovo doživetje, občutje) potrebna specifična SKLOPITEV OBJEKTA IN SUBJEKTA. Nevronski sistem mora biti v KORELATIVNEM procesu skupaj z dogajanjem v okolju in oba procesa (notranji in zunanji) tvorita specifično dinamično VIRTUALNO ENOTNOST (Peruš, 1994).

Iz zgornjega pregleda velja posebej izpostaviti asociativnost, ki je bistvena osnova duševnosti. Vse duševne vsebine so namreč vselej v medsebojnih zvezah in prehajajo ena v drugo: iz enega vzorca dobimo asociacijo na drugega.

Primeri iz vsakdanjega življenja, ki ponazarjajo pomen konteksta pri oblikovanju notranjih slik:

Drugi: Ljudje "jedo" tudi z očmi, z nosom ali celo tipom. Ob neustrezni osvetlitvi in barvi hrane izgubijo tek.

Naslednji primer, ki kaže pomen asociativnih odnosov v duševnosti: Stavka "Kozarec je napol poln" in "Kozarec je napol prazen" poročata o istem objektivnem dejstvu, vendar opazimo veliko razliko. Odkriva globalni predznak cele skupnosti vzorčnih struktur oziroma razpoloženje kot njeno envelopo. V prvem primeru ustreza optimističnemu (pozitivno naravnanemu) ozadju, v drugem pa pesimističnemu (negativno naravnanemu) kontekstu.

Človek ne samo absorbira zunanje vzorce, temveč jih takoj psihofiziološko (informacijsko) poveže z vsemi drugimi ter ustvari razdvojitev po VREDNOSTI.

Asociativna vpetost v atraktorju se kaže tudi v vztrajnosti – "nekaj nas vleče". Vlečejo nas vplivi vseh drugih vzorcev, posebno navade, stereotipi, ustaljeni načini dela in razmišljanja. To so višji skupki medsebojno povezanih statičnih in dinamičnih vzorcev, ki so se najpogosteje pojavljali skupaj in se tako asociativno povezali. Tako lahko razumemo tudi pojav FIKSACIJE (miselne neprilagodljivosti in okostenelosti): Če smo vselej postopali na en način, ne moremo postopati drugače, četudi bi bilo to nujno. To pomeni, da ne moremo zapustiti potencialne vrtače vzorca.

Sinergetika je nova interdisciplinarna veda, ki proučuje tvorbe makroskopskih, hierarhično urejenih struktur na osnovi mikroskopske dinamike kompleksnega sistema (fizikalnega, biološkega, kemijskega, sociološkega, makroekonomskega idr.) (Haken, 1983, 1987). Njen ustanovitelj je priznan fizik Hermann Haken, ki je na te probleme naletel najprej v kvantni teoriji polja. Posebna veja je KOGNITIVNA SINERGETIKA, kjer gre za uporabo sinergetskih modelov v kognitivni znanosti.

Posebno sožitje se vzpostavlja med kognitivno sinergetiko in gestalt-psihologijo. Gestalt je nemška beseda za lik, obliko. Že v slovarčku smo definirali gestalt kot kvalitativno novo strukturo, ki nastane na osnovi med seboj sodelujočih osnovnih elementov. Likovna psihologija trdi, da zaznavni procesi oziroma njihove vsebine spontano težijo k neki obliki, organizaciji, strukturi. Zametki likov se pretvarjajo v popolne like. Nepopolne, malo popačene oblike označimo kot popolne. Izstopajo simetrične, sklenjene, dodelane forme; prav take idealne oblike pa so nosilci pomena oziroma smisla. Popolnost se ohranja tudi ob zasuku, premiku, spremembi oddaljenosti, barve ipd., deloma celo ob deformaciji. Gestalt-psihologija torej kot vodilo zaznavnih procesov najde v težnji k dobrosti oziroma tako imenovani PREGNANCI (nem. Prägnanz), ki je lahko fenomenološka značilnost ali rezultat samoorganizacijskega procesa (Luccio, 1993; Trstenjak, 1974).

Te ugotovitve gestaltistov se povsem ujemajo s Hopfieldovim in Hakenovim nevronskim modelom. Težnja k pregnanci je pravzaprav natančneje težnja k stabilnosti, maksimalni medsebojni usklajenosti in ravnovesju, maksimalni odpornosti do sprememb, skratka – k minimumu potenciala oziroma energije sistema (Haken, 1989). Vedno ko opazujemo množico naključno izbranih predmetov, se bo naš nevronski sistem stabiliziral v določeni konfiguraciji, ki ji pripada potencialni minimum in je atraktor (vse druge konfiguracije se zlivajo vanj). Tista konfiguracija nevronov (ali posplošenih nevronov), ki realizira takšno pregnantno obliko ali gestalt, v teoriji nevronskih mrež imenovano vzorec, vsebuje ravno najznačilnejše lastnosti začetnih predmetov oziroma vse tisto, kar je tem naključnim objektom skupnega!

Zakaj gestalt oziroma vzorec ustreza ravno "idealni, dobri, popolni" stvari? Zato ker se vsa odstopanja pri realnih stvareh, ki npr. vzbujajo receptorne celice čutil, izpovprečijo tako, da je "povprečje" ravno idealna stvar. "Povprečje" oziroma "kompromisna sredina" množice realnih krožnih oblik je ravno idealen krog. Konfiguracija, ustrezna idealnemu krogu, je torej v povprečju v nevronski mreži najpogosteje vzbujena, potem ko smo opazovali mnogo raznih krogov, vedno rahlo popačenih oziroma neidealnih.

Asociativna nevronska mreža ima sposobnost dopolniti nepopoln vzorec ali pa ga razpoznati ne glede na to, da je pretvorjen (premaknjen, obrnjen, deformiran, povečan ali pomanjšan itd.) (Haken, 1991). Za matematike oziroma fizike navajamo pomenljivo dejstvo, da je kvadrat absolutnih vrednosti Fourierovih transformacij originalnega vektorja stanja in vektorjev stanj, na katerih so bile izvedene posamezne izmed naštetih preslikav, invarianten. Pri učenju in razpoznavanju vzorcev se uporabijo prav Fourierove transformacije (podane v k-prostoru) kot novi vzorci, ki so enaki ne glede na naštete pretvorbe (Haken, 1991, 1996).

Ker se bomo morali izogniti ontološki razsežnosti problema univerzalij (!), se bomo omejili na vprašanje splošnih pojmov ne v smislu ontološke narave, marveč kognitivne narave. Možni odgovori so:

Za splošnimi pojmi stoji neko splošno bistvo, ki je različno od konkretnosti, iz katerih izhaja (platonizem). (Sinergetska analogija: VZORCI VIŠJEGA REDA abstrakcije, ki nastajajo na osnovi temeljnih vzorcev.)

Zdi se, da kognitivna sinergetika s svojim matematičnim modelom omogoča prispevek k novemu soočenju tez filozofskega spora o univerzalijah. Kognitivna sinergetika opisuje sistemski asociativni proces z matematičnimi pojmi vzorca-gestalta (ki vselej sintezira konfiguracijo vzorcev nižjega reda), parametra urejenosti (koeficienta) in kardinalne celice (individualne manifestacije vzorca). Poudarimo razlike med temi pojmi: Vzorec je konfiguracija, parameter urejenosti kodira moč asociativnega vpliva vzorca (kvantificira pomen vzorca), kardinalna celica pa je nevron (ali posplošeni nevron), ki je predstavnik vzorca. Tak nevron je na primer aktiven, če je pripadajoči vzorec prisoten.

Problema univerzalij torej sinergetika ne reši (vsekakor glede vprašanja o dejanskem obstoju splošnih pojmov, idej oziroma njim ustreznih objektov ne), ampak omogoča sintetično razumevanje njegovega ozadja skozi opis sistemskega PROCESA in njegovih matematično opisljivih gonilnih dejavnikov.

Vsakodnevno razumsko razmišljanje zahteva hitro, prožno, prilagodljivo operiranje in manipuliranje z vzorci predvsem nižjega reda abstrakcije. Vzorci so natančno opredeljeni in detajlirani, korelacije zunanji vzorec – notranja virtualna slika so stalne in nedvoumne. Pri abstraktnejšem razumskem razmišljanju v znanosti so zahtevane stroge definicije pojmov oziroma nedvoumnost njim ustreznih vzorcev. Sposobnost takšnega urejenega in natančnega procesiranja, ki omogoča prilagajanje in svobodno odločanje, imenujemo INTELIGENTNOST. Objektivni in diskurzivni razum je vešč operiranja z množico manjših finih vzorcev, ki jim pripadajo ožje potencialne jame. Sposoben jih je razločevati in prehajati med njimi po ustaljenih pravilih. Odzivi so hitri. Razum namenoma izloča asociativne zveze, ker so subjektivne. V analitičnem razmišljanju prevladuje sistematična kategorizacija, asociativnost in sintetičnost pa je v ozadju. Na tak način sta zagotovljeni natančnost in objektivnost. Preprečena je zmeda, nejasnost in večpomenskost, vendar se je s tem treba odreči širšemu asociativnemu kontekstu in kvaliteti zavesti.

Drugače je pri USTVARJALNOSTI. Umetnik je sposoben vešče asociativno stapljati vzorce. Vzorcem ustrezne potencialne vrtače niso fiksne kot pri razumskem razmišljanju, temveč se temeljito spreminjajo in "gnetejo". Rečemo, da je ustvarjalno mišljenje bolj globoko, saj izhaja iz korenitih sprememb vse kategorizacijske zgradbe, ne le ostro lokaliziranih delov strukturnega drevesa pojmov kot pri razumu. Duhovno usmerjen um operira s širšimi vzorci z globjimi potencialnimi vrtačami, zato pa jih je precej manj. Odzivi so počasni, vendar temeljiti. Klasifikacija v vzorce je mehka, morebitna pravila niso konkretna, temveč kvečjemu globalna. Poudarek ni na kategorizaciji, temveč na asociativnih zvezah, splošnosti, širših vzorčnih skupkih, ki zastopajo kvalitativno in panoramsko občutenje in vzdušje. Taki vzorci so minljivi, in krhki, saj so stkani na osnovi velike množice mehkih, spremenljivih, bežnih vtisov.

Prvi – zunanji objektivni svet, drugi – notranji duševni in duhovni (subjektivni) svet in hipotetični tretji – zunanji (intersubjektivni, nadindividualni) duhovni svet se često prepletajo. Menim, da obstajata samo dva svetova – prvi in drugi, tretji je poseben primer drugega. V naravi sta tudi prva dva svetova poenotena, le naše doživljanje ju umetno loči. Sicer nekateri (Popper) posebej izpostavijo še svet človeške kulture, znanosti oziroma znanja in družbenih struktur.

Pred razvojem znanosti so ljudje vedeli o naravi fizikalnega sveta zelo malo. "Raziskovali" so ga prek svojih metaforičnih notranjih modelov in niso razlikovali subjektivnih vzorcev od objektov. To je na primer obravnaval Jung (1984, str. 238): "... raziskovalna zavest (alkimikov se je) soočala z mračnim prostorom neznanega, verujoč, da v njem vidi like in zakone, ki pa niso izhajali iz narave, temveč iz duše. Vse neznano in prazno je izpolnjeno s psihološko projekcijo; kot da se v mraku izraža duševno zaledje opazovalca. To, kar vidi in misli, da vidi v snovi, so bržkone njegove lastne nezavestne dejavnosti, ki jih vanjo projicira..."

"Protologik" Spencer Brown v knjigi "Laws of Form" (po von Kibed & Matzka) pravi, da je izvor obstoja stvari v distinkciji (razločitvi). Razlike so osnovnejše od stvari, saj stvari konstruiramo, ko uvedemo z motivom vodeno razlikovanje. Tako hkrati nastanejo: meja, notranjost, zunanjost in kontekst (stvari). Šele tako se torej iz "vakuuma" oziroma uniformnega kontinuuma ustvari objekt, razmejen od ostalega (od tega, kar ima sedaj status njegovega komplementa). To se povsem ujema z nastankom vzorca iz uniformne nevronske konfiguracije, torej z zlomom simetrije, pa tudi z nastankom delca (in antidelca) iz vakuuma. Obstaja torej tisto, kar lahko razločimo od ozadja oziroma okolice. Za vakuum se je do nedavnega trdilo, da je Nič; danes pa prevladuje ocena, da gre v nekem smislu za Nič in Vse hkrati. Vakuum je neka prvobitnost, "iz katere vse izhaja": v tej homogeni, izotropni, simetrični prvobitnosti nastajajo nehomogenosti – obstajajoči delci. Mnenje, da vakuum ni le Nič, se je sprejelo šele takrat, ko so v vakuumu "odkrili" (soustvarili?) zelo pestro, četudi zelo fino dejavnost – vakuumske fluktuacije. Prav tako je tudi z nastankom vzorcev (virtualnih "objektov") v simetrično delujoči nevronski mreži.

Zgodovinska analiza t. i. magičnih znanosti, npr. alkimije, nam kaže, da so ljudje najprej oblikovali notranje vzorce na osnovi zunanjih vplivov. Ti vzorci so se nato sintezirali v abstraktnejše vzorce. Potem pa so ljudje novonastale abstraktnejše vzorce projicirali nazaj v naravo. Včasih so bili abstraktnejši vzorci bolj antropomorfne narave (poosebitve, alegorije, duhovi, bogovi), danes pa so sistematizirani v filozofske ter znanstvene pojme in matematični formalizem. To sta poudarila tudi C. G. Jung (1995) in W. Pauli v primeru astrologije in zgodnje znanosti. Naš (pasivni ali aktivni) odnos do narave bistveno temelji na našem modelu narave.

Naš aktivni odnos do narave (npr. opazovanje, merjenje) zlomi simetrijo v objektivni naravi, tako da jo zmoti in lahko deloma prestrukturira; tako dobljena slika narave pa je subjektivizirana in zreducirana. Narava ni več takšna, kot je bila prej, temveč je za nas le tisto, čemur trenutno posvečamo pozornost. Ontologijo pretvorimo v epistemologijo: stvarnost zamenja NAŠA stvarnost. Objekt razgradimo na mešanico vzorcev oziroma matematično na linearno kombinacijo lastnih stanj. Potem operiramo s temi vzorci: grupiramo jih v vzorce višjega reda (kategorije), ugotavljamo zveze med njimi itd. V različnih okoliščinah se nam narava odziva na različne načine, ki jih analiziramo kot fizikalne zakone (formalizirane intersubjektivne vzorce oziroma ideje). Fizikalni zakoni pravijo, da se bo ob natančno določenih pogojih zgodil določen (pogosto natančno predvidljiv) naravni pojav.

Vendar je določanje pogojev subjektivno in že v začetku zlomi naravno simetrijo oziroma ontološko naravo. Naravni procesi so namreč celostni in potekajo soodvisno na vseh ravneh hkrati. Naravni procesi so nerazdružljivo Eno in s tem, ko jih analiziramo, se vtikamo v njih ter jih spreminjamo. Iz njihove celote namreč hote ali nehote poberemo le dele. Ko zlomimo simetrijo, hkrati "(so)ustvarjamo" takšen svet, kot ga vidimo. Podatke iz okolja dobivamo selektivno in po delih. Naša pozornost loči opazovani predmet od ozadja, dojema pa ta predmet razstavljenega v različne čutne kvalitete: videz, barva, odtenki; zvočni in tipni občutki; okus; različni zorni koti; gibanje; odnosi s sosednjimi predmeti itd. Te in še globlje detajle možganska skorja sintezira v zaznavo enovitega predmeta (Potrč, 1988). Ali je ta sinteza senzornih vtisov objektivna ali pa vnaša v naše dojemanje sveta povsem nove kvalitete, zveze ter enote, in v kolikšni meri?

A. Schopenhauer trdi v svojem delu "Svet kot volja in predstava" (1986, str. 25): "Svet, ki obkroža (človeka), obstaja samo kot (njegova) predstava, vedno samo v odnosu do nečesa drugega, do onega, ki to predstavo ima, do njega samega." Svet oziroma njegova predstava je "objekt za subjekt". Dalje pravi: "Svet je moja volja." Vsekakor je svet, kot ga doživljamo, tak kot nam ga predstavljajo čutila in strukturirajo višji virtualni vzorci, pri tem pa ta svoj svet sooblikujemo.

Lahko razločujemo SINTETIČNO OBJEKTIVNO naravo-samo-na-sebi, o kateri ne vemo čisto nič zanesljivega (pravzaprav niti to ne, ali sploh obstaja); nadalje naš ANALITIČNO-"OBJEKTIVEN" MODEL narave (npr. naravoslovno-znanstven), ki lahko povsem natančno predvideva dogodke in pojave pri natančno določenih pogojih; in SUBJEKTIVNI MODEL narave (laičen). Organizem (možgani in zavest) je tista neopredeljiva stična točka oziroma izhodišče teh treh "svetov"... Možgani znajo delati OKOLJU PRILAGOJENE PRESLIKAVE: Na določen pojav so se naučili odzvati na določen ustrezen način, sicer bi organizem propadel ali vsaj zaostajal za svojimi tekmeci. O pravi naravi sveta pa organizem ne ve nič, zna le manipulirati s pojavi. Okolni svet najverjetneje obstaja, vendar ga dojemamo samo skozi sebe, ne moremo ga drugače. Ideja o enotnosti organizma-okolja se ujema s konstruktivističnimi tezami Varele (1979) in Maturane, tisto o nespoznavnosti narave-same-na-sebi pa seveda s Kantom (1963).

Neki predmeti za nas obstajajo, ker se svetloba odbija od njih proti našim očem, ker jih lahko otipljemo, ker jih zaznajo naše merilne naprave in ker to velja za večino ljudi enako. Če pa bi bile neke stvari sestavljene iz nevtrinov, ki zelo redko interagirajo, jih za nas sploh ne bi bilo. Vprašanje ostaja, ali jih le za nas ne bi bilo ali jih celo dejansko sploh ne bi bilo. Ali "obstajajo" samo kot neke neuresničene možnosti v uniformni supersimetriji (sintetični objektivni naravi)?

Pred nadaljevanjem moram ponoviti, da je v pričujočem delu izraz vzorci-atraktorji (nevrosinergetski pogled) sopomenka izrazu koncepti (kognitivno-psihološki pogled).

Drugi analitični model narave je zgrajen na splošnem konsenzu in ustvarja INTERSUBJEKTIVNO-FORMALIZIRANE SISTEME NOTRANJIH VZORCEV (matematika, fizika, logika idr.). Z njimi delamo večidel tako, da razum v duševnosti (notranjosti) vzporedno sledi manipulaciji s simboli na papirju ali na tabli (zunanjosti). Notranji vzorci so tako intersubjektivno nadzorovani z zahtevo po upoštevanju dogovorjenih predpisov, pravil in definicij. Fiksirani so tudi s pomočjo zunanjega zapisa, ki deluje kot vizualni "robni pogoj", ki mu mora mreža posredno zadostiti. Tako so intersubjektivno-formalizirani sistemi vzorcev povsem enolični in jih zato imenujemo "objektivni". Tako kot narava pri eksperimentu bodo namreč v točno določenih okoliščinah odigrali točno določeno vlogo. Dane okoliščine so prav tako intersubjektivno-formalizirani vzorci, torej brez njih ne gre. Kakršenkoli vzorec pa ni nekaj objektivnega, temveč je subjektiven, kolikor je nek del, izvzet iz celote z zlomljeno simetrijo. Vendar so obče priznani intersubjektivno-formalizirani sistemi vzorcev največji možni dosežek analitičnega spoznanja, ki se lahko le še kvantitativno širi.

Tretji subjektivni model narave so vsakdanje izkušnje in intuicija. Intuicija pride v poštev le takrat, ko enoličen analitični model ni mogoč (zaradi kontroverznosti in konfuznosti vzorcev, nezmožnosti natančnih definicij, ki so nenazadnje tudi vzorci) in takrat, ko je prvotnih vzorcev daleč preveč in so preveč spremenljivi, da bi jih lahko zaobjeli v enolične, fiksne intersubjektivno-formalizirane vzorce.

Slednje se zgodi takrat, ko se objektivna narava ne da enolično razstaviti na posamezne dele in vzorce. To pomeni, da narava deluje sintetično, in da bi z vsako analizo sintezo pokvarili. Sintezo kvarimo pri čisto vsakem spoznavnem procesu (tudi v klasični fiziki itd.), vendar z njim šele v kvantni fiziki oziroma pri preučevanju kompleksnih sistemov sintezo pokvarimo tako zelo, da zaenkrat ne moremo ustvariti zadovoljivih intersubjektivno-formaliziranih vzorcev. Tedaj preostane le še sintetični, HOLISTIČNI pristop. Pri preučevanju t. i. zunanje narave si ga ne moremo privoščiti, pri raziskovanju možganov pa s previdnostjo lahko. S tem se šele za posebne primere opravičijo introspekcija, intuicija in mistični neposredni uvid kot predstavniki tretjega subjektivnega modela.

Vprašanje narave duševnega sveta je neločljivo povezano z vprašanjem ontologije fizikalnega sveta. S čimer se človek ukvarja in kar mu ustvarja notranje virtualne slike, temu bo priznal obstoj. Danes se ljudje ukvarjajo predvsem z materialnim svetom, ker so ga že sposobni obvladati; v evropskem srednjem veku in vseskozi na Vzhodu pa so bolje obvladovali duhovni svet kot materialnega. Potrebna je sinteza obeh skrajnosti.

V bistvu je "materialno" in analitično bolj povezano s stanjem, "duševno" in sintetično pa s procesom in notranjimi odnosi v sistemu. Ali je potemtakem vsak sintetični pojav tudi "duševen"? Tako trdijo nekateri idealisti.

Povzemimo: Sveta ne spoznavamo takšnega, kot je "sam na sebi", temveč spoznavamo njegove pojavne vzorce in obvladamo okolju ustrezne preslikave (reakcije, odnose ipd.) med njimi. Živčni sistem in možgani interagirajo z okoljem diferencirano. Selektivno poberejo iz naravne simetrije določene vzorce. Materialisti so vseskozi trdili, da so notranji virtualni vzorci imitacija zunanjih realnih, idealisti pa prisegajo, da so zunanji vzorci imitacija notranjih vzorcev oziroma idej v Božjem umu. Agnostiki pravijo, da objektivno spoznanje sploh ni mogoče. Rezultat je odvisen izključno od definicije, doktrine in nivoja naše pozornosti. Podobno lahko organizem dojemamo kot eno telo, kot množico organov ali celic, kot nepregledno meglo atomov ali kot del neke skupnosti ter nenazadnje vesolja. Izbrali bomo skalo in temu primerno prilagodili vzorce. Nikoli ne moremo biti povsem objektivni in nikoli čisto subjektivni, če smo omejeni, konkretni in umeščeni v okolje.