Če izpustimo vsakdanja stanja intencionalne zavesti in njihovih kvalij, ostane čista, neintencionalna zavest. O fenomenološki naravi čiste zavesti oziroma duha človek "izve" največ skozi neposredno meditativno-kontemplativno izkušnjo, torej skozi globinsko introspekcijo oziroma skozi asociativno sintezo. Menim, da je vzpostavitev transcendentalne zavesti same najboljše spoznanje, ki pa ne služi razlagi, temveč predstavlja le notranje spoznavno poenotenje v čistem doživetju. Pridevnik transcendentalno ne uporabljam v kantovskem smislu. Govoril bom le o transcendentalnih stanjih zavesti v smislu preseganja konkretne intencionalne vsebine zunanjega in notranjega izvora. Te pestre konkretne vsebine so sekundarne in se ne tičejo neintencionalne zavesti same. Zavest sama je skrita v "vseobsegajočem" sintetičnem procesu, ki je poskusom analize a priori nedostopen.

Sinergetsko gledano je zavest celovit paralelno-distribuiran informacijski proces, ki vključuje nepregledne množice virtualnih vzorcev raznih redov splošnosti oziroma abstrakcije, hkrati pa ima samonanašajoče ireducibilno izhodišče (Jaz) in kvalitativno naravo. Pri kvalijah zaenkrat znanstveno ne moremo več dalje. V nekem drugem smislu pa lahko gremo še precej dalje, to je v transcendentalnih mističnih doživetjih, kjer zavest preprosto – JE... To doživetje zavesti same na sebi ima veliko spoznavno vrednost, zato se mu ne filozofija ne znanost ne more in ne sme izogniti.

Mistika izhaja iz posebno poglobljenega intuitivnega mišljenja, ki pa se naposled transcendira (Arberry, 1960; Austin, 1998; Drummond, 1974; Terseglav, 1943). Poleg religioznih in raznih izrednih povodov je izhodišče mističnih doživetij v posebnih primerih lahko tudi zelo intenzivno in posplošeno razumsko mišljenje, ki privede do logičnih paradoksov. Ti pa se lahko "razrešijo" edinole s transcendenco – nekako po Heglovem dialektičnem načelu teza-antiteza-sinteza. Mistik transcendira t. i. vzročno in logično razmišljanje ali pa se intuitivno mišljenje zelo posploši in univerzalizira. Tedaj preostane le še neposredno DOŽIVETJE izjemno visoke kakovosti, ki povsem odstopa od običajnega.

Osnovna značilnost najvišjega mističnega doživetja je izkušnja Enega, Absolutnega, vseobsegajočega in samozaokroženega Univerzuma. Meje med človekom in svetom v duhu izginjajo. Mistik "doživi" sebe kot neločljiv del te celote. Še več: "občuti" v vsej dramatičnosti, da je SAM "POISTOVETEN" S CELOTO. Povedano natančneje, "doživlja" (nikakor ne v smislu običajnega intencionelnega doživljanja) NERAZLIČNOST s celoto. (Poistovetenje ima že preveč intencionalen prizvok in implicira kvalitativen preskok identitete Jaza, ne pa stanje sebstva, ki je onstran Jaza.) Skratka, mistik doživlja STAPLJANJE Z UNIVERZUMOM.

Osnova moje razlage misticizma na sinergetski ravni je naslednja hipoteza: Mistično stanje izhaja iz asociativnega zasnovanja IZREDNO ŠIROKEGA IN GLOBALNEGA VZORCA-ATRAKTORJA, ki predstavlja GESTALT NAJVIŠJEGA REDA. Ustreza mu globoka potencialna vrtača. Energija sistema formalnih oziroma posplošenih nevronov je minimalna. Tudi razna eksperimentalna poročila (Goswami, 1990; d'Aquili & Newberg, 1993; Woolfolk, 1975; Chalmers idr., 1–5) kažejo, da se med globoko meditacijo oblikujejo UNIFORMNE nevronske konfiguracije z ZELO KOHERENTNO aktivnostjo. To pomeni, da so velike množice formalnih nevronov in še raje posplošenih nevronov vse aktivne ali vse neaktivne, torej da so nevroni maksimalno usklajeni. Vprašanje je, kakšna je razsežnost te koherentnosti in simultanosti; katere možganske predele zajema; kaj se dogaja v formalnih interakcijah, saj se stari spomin ohranja, in kako vplivajo na uniformni vzorec v formalnih nevronih, ki je nekonkretni "predmet zavedanja".

Seveda pa je jasno, da bistva in psihološke "vsebine" mističnega doživetja ne moremo najti v nevrofiziološkem ozadju. Skrita sta v VISOKO NADMATERIALNIH virtualnih "vzorcih" najvišjega reda, torej V POVSEM DUHOVNIH DIMENZIJAH.

Te duhovne strukture so prisotne večidel zgolj implicitno. Torej je njihova nevronska in sinaptična osnova (odslej vedno mislim formalne nevrone in vezi) SAMO PODSTAT, na kateri je zgrajena najprej duševna, nato pa duhovna vsebina. Te duhovne vsebine ni mogoče oprijeti in lokalizirati oziroma omejiti, ker je izraz sintetične celote. Prav zaradi tega moramo biti zelo široki in moramo upoštevati vse ravni – od najbolj materialne osnove do čisto virtualnih razsežnosti.

Postavlja se tudi vprašanje, koliko lahko mistično simetrijo omejujemo le na možgane. Koliko je treba upoštevati dogajanje ONSTRAN MOŽGANOV – v širšem (nadindividualnem) "prostoru" Duha in v kvantno-fizikalnem mediju?

Očitno je, da so se nevronski vzorci različnih podmrež poenotili – asociativno so se stopili v uniformni vzorec. Zavest je tedaj nepojmovna in prazna v smislu odsotnosti kakršnekoli konkretne vsebine. Takrat je vsa ostala vsebina porinjena vstran – v bolj implicitne predele spomina.

Mistična stanja zavesti so neopisljiva. Besede so namreč kodi oziroma kategorialni simboli, ki imajo sporočilni pomen le takrat, če je človek-sprejemnik sposoben rekonstruirati oziroma podoživeti vso vsebino, ki naj bi jo ti simboli ponazarjali. Človek-sporočevalec to vsebino (če ni šarlatan) ima, vendar jo mora zakodirati v besedno sporočilo, ki je neizbežno samo zelo približno. Človek-sprejemnik pa iz danega besednega sporočila ne more dekodirati prave vsebine, saj mu te besede ne pomenijo tistega, kar pomenijo človeku-sporočevalcu, razen če je človek-sprejemnik to doživljal sam. Le tedaj sprejemnik lahko z lastno vsebino asociativno dopolni sporočilno vrednost prejetih besed in bolj ali manj uspešno obnovi opisano doživetje. Če pa sprejemnik te lastne vsebine nima, ne more rekonstruirati še neobstoječih vzorcev.

Možgansko stanje, kjer so vsi formalni nevroni aktivni ali vsi neaktivni, nima samo nobene konkretne informacijske vsebine. Prinaša le občutje zlitosti z Enim oziroma Enotnosti, in kot opisujejo nekateri, "vseobsegajoče praznine". To stanje vseeno ni mirujoče, temveč je rezultat zelo simetrične, uravnotežene medsebojne interakcije nevronov s signali, vzorcev pa z abstraktnimi asociativnimi preslikavami ali odnosi, denimo tudi "tekmovanjem". Vsak vzorec višjega reda mora namreč imeti podporo v vzorcih nižjega reda. Vsebina globalnega uniformnega "vzorca" je izrazito splošna, implicitna, transcendentalna, tako rekoč nadabstraktna; pravzaprav je že vsebinskost sama transcendirana.

Uniformani "vzorec" v transcendentalnih mističnih stanjih sintezira eksplicitni (eksplicirani) Nič in implicitno (implicirano) Vse: Nič zaradi tega, ker UNIFORMNI "VZOREC" IZNIČI VSAKO KONKRETNO EKSPLICITNO VSEBINO; Vse pa zato, ker je nastali uniformni vzorec rezultat OGROMNEGA USKLAJEVALNEGA PROCESA, KI SINTEZIRA VSEBINE VSEH KONKRETNEJŠIH IMPLICITNIH VZORCEV! Ti vzorci so še vedno v možganih, vendar tokrat izven zavesti, implicitno so zastopani v ozadju (v formalnih sinaptičnih vezeh katerih možganskih predelov?).

Človek se v mističnem stanju torej ČUTI ENO Z VSEM UNIVERZUMOM, ker je vsa njegova pozornost usmerjena vase in v svoje notranje vzorčne strukture, ki se nanašajo na zunanji svet. Ko pa človek v običajnem stanju zavesti analizira ta (lahko lastna) doživetja, ugotavlja, da je Univerzum razdeljen na dva dela: prvi del je zunanji svet (objekt), drugi del pa je on (subjekt) in njegov notranji model zunanjega sveta. On kot subjekt je v tem primeru konkreten, umrljiv, ločen del Univerzuma; to pomeni, da se IDENTIFICIRA kot tak. Mistik pa "sebe" ne vidi kot individuum oziroma ločen del Univerzuma, saj je transcendiral tudi svoj Jaz (Ego), ki je kompleksen vzorec samega sebe kot individuuma! Ne poistoveti se več s svojim konkretnim telesom, svoj lastni konkretni duh pa je pravkar transcendiral. Mistik "se identificira" s celotnim Univerzumom (tudi z drugimi ljudmi, drugimi živimi bitji, človeštvom, vsem življenjem, vesoljem, skratka Vsem). On-Univerzum pa ni umrljiv, je večen, lahko se le občasno spreminja in preoblikuje. Konkretna smrt je le transformacija iz ene oblike v drugo; splošne smrti pa ni, saj Univerzum "obstaja" nenazadnje tudi v t. i. vakuumu oziroma hologibanju, ki je izvor vseh možnosti obstoja. Pravzaprav poli Biti-Nebiti, Vse-Nič, Objekt-Subjekt itd., ki so za razum največji paradoksi, mistiku pomenijo neposredni uvid najgloblje resnice in dokončno samospoznanje.

Nediferencirana biološka nevronska mreža Hopfieldovega tipa spominja na simetrični kompleksni fizikalni sistem. Naše vesolje naj bi bilo v začetni stopnji v stanju SUPERSIMETRIJE. Uniformni vzorec (v mreži formalnih nevronov), ki ga rekonstruira mistik, v nekem smislu ustreza supersimetričnemu stanju vesolja. V mistikovem duhu gre za "občutje" identičnosti, gledano objektivno pa le za ANALOGIJO (ali vendarle morebiti celo za repliko?). Ali pa se mistikova zavest spusti na nivo hologibanja, torej na raven subkvantne simetrije? Verjetno res, vendar o tem ne morem biti povsem prepričan. EEG koherenca med meditirajočimi osebami, razni nelokalni parapsihološki pojavi in študiji globalnih (družbenih) vplivov transcendentalne meditacije (Dodatek F) podpirajo to tezo.

Živimo v času nekajkrat zlomljene fizikalne simetrije (postopna diferenciacija štirih fizikalnih sil oziroma tipov interakcij). Fizikalni svet je močno razslojen, materija se je zgostila v delce in vezane sisteme, ki tvorijo kompleksnejše delce, nadalje v celice itd. Tak svet modelira biološka nevronska mreža, ki je prav tako zelo diferencirana v mnoge vzorce-atraktorje in njihove skupke.

Možgani torej niso model sveta samo po svoji informacijski vsebini, temveč tudi po fizikalnem ozadju. Vesolje je v splošnem (na ravni relativistične kvantne fizike) paralelno-distribuiran sistem močno interagirajočih delcev. Možgani pa so prav tako paralelno-distribuiran sistem živčnih celic – nevronov. Kot taki imitirajo okolni fizikalni svet: možgani so svet v malem, notranje virtualne slike v možganih so projekcije zunanjih slik. Princip delovanja je v sistemskem (!) smislu v možganih in v fiziki osnovnih delcev podoben; matematično so valovne funkcije prav tako kot vzorci tako imenovana lastna stanja (Dodatek A). Še enkrat je treba poudariti, da gre za analogijo, ko gledamo sistem kot celoto in pri tem zanemarimo notranjo strukturo osnovnega elementa sistema – formalnega nevrona. Pri možganih je to živčna celica, v fiziki pa na primer "osnovni" delec.

Simetrija ustreza globalnemu uniformnemu "vzorcu". Ta razpade na konkretnejše vzorce, ki se vključijo v miselne in kategorizacijske procese. Uniformni "vzorec" v sebi skriva sobivanje vseh možnosti, ki se ob zlomu te simetrije prično uresničevati. Te ideje veljajo tako za duhovno simetrijo in njen zlom kot tudi za fizikalno supersimetrijo in njen zlom, o čemer danes govori sodobna fizika. Tukaj se spet pojavi vprašanje o (ne)naključnosti te analogije. Ali je mistična simetrija evolucijsko-nevropsihološka modelna rekonstrukcija dejanske fizikalne supersimetrije ali je teorija fizikalne supersimetrije posledica duhovne simetrije notranjega modela fizika?

Psihofizična enotnost in celovitost lahko izhaja tudi iz notranje tesne, goste, dinamične medsebojne prepletenosti delov. Tako v fiziki, izhajajoč iz fizičnega sveta, kot tudi v filozofiji, izhajajoč iz poglabljanja v duha, se na splošni ravni svet dojema kot V SEBI GLOBALNO ZAOKROŽENA MNOGOTEROST, kot NEDELJIVA MREŽA VZORCEV IN PROCESOV z globoko notranjo "logiko" ali "koherentnostjo".

Pri meditaciji težišče preide od razumskega mišljenja prek umskega ali intuitivnega "mišljenja" k transcendentalnemu zrenju. Um torej kot svojo vsebino prevzame neposredno zaznavne vzorce, dokler naposled ne transcendira tudi teh in samega sebe. Torej se izpusti vsa vmesna, posredniška kategorizacijska dejavnost razuma. Vzorci prehajajo bolj neposredno od perceptivnih k višjim asociativnim oziroma integrativnim predelom skorje, v katerih se duhovno dogajanje naposled omeji na virtualne vzorce najvišjega reda. Vse dogajanje v nižjih plasteh skorje in v drugih predelih centralnega živčnega sistema se ignorira in je nezavedno, saj višji asociativni "vzorci-atraktorji" zavoljo svoje širine in dominantnosti dobesedno utopijo ter s tem izničijo vse vzorceatraktorje nižjega reda (tako se zgodi v eksplicitnem). Zato je možna celo nepojmljiva neobčutljivost na zunanje vplive in potrebe.

Pri meditaciji pride do spontane harmonizacije možganov oziroma njihove nevronske mreže. Pri koncentrirani duhovni projekciji, npr. pri naravnanosti na mandalo, mantro, nek abstrakten uniformni ali periodični vzorec (zvok) ali ob molitvi človek z lastno zavestjo vzpodbuja umiritev oziroma uravnoteženje nižje-ležečih sistemskih procesov. Gre za LASTNO USTVARJANJE nekakšnega NOTRANJEGA HOMOGENEGA NEVRONSKEGA POLJA, ki nadalje umirja ves živčni sistem in ima splošni blagodejni učinek. Meditativna stanja in zaključne faze mističnih izkustev so NAJBOLJ STABILNA oziroma OSNOVNA RAVNOVESNA STANJA živčnega sistema, ki jih omogoči odsotnost stalno motečih zunanjih dražljajev.

Prav zaradi namenoma povzročenega umanjkanja motenj možganski sistemi laže najdejo globalno ravnovesje (fizikalno) oziroma uglašenost (informacijsko). Zaradi tega se sprosti veliko energije v fizioloških plasteh možganov in se prenese v virtualne plasti. To pa močno poveča vznesenost ter občutke osvoboditve, jasnosti in harmonije.

Meditant "deavtomatizira" in "deformalizira" svoje miselne procese. Izvaja nekakšno "obrnjeno perceptualno kategorizacijo" (Deikman, 1966; Valentine, 1989). Ne napreduje od identifikacije objekta, prek razčlenjevanja in klasifikacije do sodb in asociativne ter čustvene integracije, temveč v obratni smeri izloči eno vrsto miselnih procesov za drugo. Ostane le duševni proces sam na sebi, brez moteče, obremenjujoče in odvečne vsebine. Meditant lahko tako neposredno dojema in opazuje lastno duševnost. Oživi pozornost na procese selekcije, hierarhične organizacije in interpretacije dražljajev, ki so se že povsem avtomatizirali in malodane zakrneli. Prične se jih zavedati in jih zna nadzorovati, s tem pa mu je dostopna globlja narava duha. Spozna prvotnost duha in drugotnost njegovih vsebin.

Buddha nirvano ("stanje zlitja s Celoto") zelo upravičeno označuje kot niti biti niti nebiti, niti biti-in-nebiti niti niti-biti-niti-nebiti...

Mističnemu stapljanju z Univerzumom kot dogodku na globoki duhovni ravni ustreza simultano oblikovanje širokih uniformnih "vzorcev" na več stopnjah. Katere stopnje prevladajo?

Biološki nevroni delujejo KOHERENTNO (so hkrati aktivni oziroma nihajo hkrati in sočasno). Pričakujemo KOHERENTNOST VIŠJIH ASOCIATIVNIH NEVRONOV (nevronov z zelo širokim asociativnim obsegom) ALI KARDINALNIH CELIC OZIROMA DOMEN, KATERIH AKTIVNOST USTREZA POJAVU DOLOČENEGA PARALELNO-DISTRIBUIRANEGA VZORCA V PODMREŽI FUNKCIONALNO NIŽJEGA REDA. Morebiti delujejo koherentno vsi nevroni najvišjih asociativnih predelov možganske skorje, ki PREDSTAVLJAJO mnoge nižjeležeče plasti možganske skorje, katerih vsebino integrirajo. To pa ne velja le za pravkar obravnavane funkcionalne nevrofiziološke strukture, temveč še bolj za implicitne virtualne strukture.

Zavoljo velikanske kompleksnosti procesa ne moremo neposredno določiti, v kakšnem abstraktnem nevronskem prostoru je mišljen pojav uniformnega "vzorca". Najverjetneje tak abstraktni prostor niti ni enolično določljiv. Matematično to ustreza dejstvu, da vektor v N-dimenzionalnem prostoru lahko zapišemo v poljubni bazi, vendar le določena baza prikazuje oziroma realizira takšne posebne lastnosti. Podmene o uniformnih "vzorcih", koherenci in rekonstrukciji simetrije sistema so vendarle introspektivno izkustveno zelo močno podprte z mnogimi poročili, predvsem vsebinsko na ravni višjih vzorcev (Pajin & Gaspari, 1989).

Funkcionalna simetrija sistema nevronov oziroma vzorcev raznih redov je (vsaj v grobem) fraktal fizikalne simetrije na ravni osnovnih delcev in njihovih vezanih sistemov (Peruš, 1993–1997; Schempp, 1993, 1994; Gould, 1989; Pylkkänen & Pylkkö, 1995; Stern, 1992, 1994; idr.). V uniformnem koherentnem stanju (v smislu ujemanja aktivnosti ali, ožje, v smislu sovpadanja oscilacij osnovnih funkcionalnih elementov) sistem ne tvori nobenega konkretnega vzorca – ne predstavlja nobene konkretne vsebine. Fizikalno rečeno: ni v nobenem lastnem stanju (ali končni linearni kombinaciji lastnih stanj).

Stanje "zavesti same na sebi" v notranjem psihofizičnem svetu človeka nekako ustreza stanju zunanjega fizikalnega sveta, ko je le-ta v notranje-aktivnem fluktuativnem vakuumu oziroma v tako imenovani supersimetriji. Fluktuativni vakuum Bohm (1980) imenuje "hologibanje". Vakuum je zastarel izraz, saj sodobna fizika ugotavlja, da ne gre za praznino in Nič, temveč za Nič in Vse hkrati – za implicitni "svet neuresničenih možnosti", ki pa ni eksplicitno udejanjen. Bilo je že več (znanstveno sicer ne splošno odobrenih) poskusov povezave problema enotnega polja fizike in fizikalne supersimetrije s problemom zavesti in tudi simetrije asociativne nevronske mreže (Hagelin, 1987, 1990; Chalmers idr., 1–5).

Kot pomeni fizikalni vakuum odsotnost nekega konkretnega fizikalnega stanja (delca, snovi), tako pomeni zavest sama na sebi odsotnost konkretne informacijske vsebine. Kreacija delca ustreza oblikovanju vzorca. V obeh primerih je prvotna simetrija zlomljena in globalno ravnovesje porušeno, zato sedaj sistem, oziroma polje, oblikuje neka relativno makroskopska neravnovesna stanja – strukture, vzorce. Tako vakuum kot neintencionalna zavest pomenita torej ŠE NEURESNIČENO MOŽNOST (ni še manifestirana, vendar se to lahko kadarkoli zgodi). Odkrivata torej "mirno vodno gladino", ki ni stanje niča, temveč le stanje popolnega ravnovesja – ničesar in vsega hkrati. Vse je le možnost in splošnost, ki lahko preide v nujnost in konkretnost.

Ko pošljemo motnjo oziroma dražljaj v sistem z uniformnim ravnovesnim stanjem, nastanejo neravnovesja (stanja z energijo in entropijo večjo od nič), ki se želijo izravnati (manjšati svojo energijo). To jim uspe najprej tako, da se stapljajo v večje hribe ali večje kapljice (vzorce, vezane sisteme), kar pomeni manjšanje energije, vendar tudi LOKALNO manjšanje entropije. V fizikalnem svetu se delci vežejo v večje delce, spini v sestavljene spine ipd.; v psihičnem svetu pa se vzorci povezujejo v višje vzorce. Povod je nek zunanji vpliv oziroma dražljaj, ki zmoti trenutno ravnovesje in zlomi simetrijo.

Vseeno gre pri zavesti za pomembno razliko. Vakuumske fluktuacije (slučajna majhna odstopanja od ravnovesja) so v naši primerjavi ustrezne še nepojmovnemu simetričnemu vzburjenju možganov otroka. Otrok živi, doživlja, vendar ne asociativno. Ne povezuje spominov oziroma se vsaj ne zaveda doživljanja; torej doživlja le na prvi stopnji, ne doživlja pa še svojega lastnega doživljanja. Pri neintencionalni zavesti, ki se razvije pri odraslem meditantu, pa lahko ta gestalt zelo visoke stopnje pomeni rekurzijo doživljanja in temelji kot široko asociativno zaobjetje na množici starejših konkretnejših vzorcev. V prvem primeru (pri otroku) je zavest še "tabula rasa" kot vakuum, v drugem primeru (pri meditantu) pa gre le za "envelopo", ki izpovpreči nize in superpozicije vzorcev. Tedaj je vsa vsebina v uniformnem vzorcu formalnih nevronov implicitno vsebovana, eksplicitno je zastopana le v formalnih vezeh. Pri posplošenih nevronih in vezeh pa govorimo o implikaciji v obeh sistemih: pri sistemu posplošenih nevronov o implikaciji S-tega reda, pri posplošenih vezeh Gledano subjektivno in notranje se mistik v svojem duhu stopi z vesoljem. Gledano objektivno in zunanje pa je ta "unio mystica" seveda le individualni dogodek v človekovem duhu z zanj vsesplošnim in absolutnim obeležjem. Drugi ljudje v bližini morda tega sploh ne zaznajo, še manj pa so neločljivo soudeleženi. Vendar se vplivi mistika oziroma meditanta in njegovega duhovnega stanja na okolico vseeno lahko prenašajo (hipotetični Maharišijev efekt: Dodatek H). Če pa je okolica dovzetna in duševno primerno naravnana, je vpliv lahko zelo velik in neposreden, onstran vsake besedne komunikacije, "resonančen", tako rekoč nadčuten.

Zavest je proces oziroma aktivnost, Eno pa je uniformno stanje koherentne vzburjenosti nevronskega (ali tudi subkvantnega) sistema, ki je invariantno na dogajanje oziroma procese. Skratka, gre za paradoks med procesom, ki lahko tvori stanja, in stanjem, ki nastaja na osnovi procesov. Uniformni vzorec kot popolno ravnovesje s svojo samosintezo izniči vse pogoje za kakršnekoli procese, ki so vselej zvezani z izravnavo nekih neravnovesnih stanj. Zavest kot globalni proces zato ne more črpati energije za svoj obstoj. Uniformni gestalt, ki kot STACIONARNA ENVELOPA ZAOBJEMA DINAMIČNE VZORČNE KOMPLEKSE, zato razpade, na površje pa spet vstopijo ti dinamični procesi nižjega reda simetrije. Zavest sama na sebi postane zavedanje in miselni stroj (sicer na zelo abstraktni ravni) spet deluje.

V obeh primerih potrebujemo za meritev tako imenovane referenčne točke ali izhodišča koordinatnega sistema, glede na katerega merimo razdaljo oziroma čas, podajamo koordinate neke druge točke ali dogodka. Ali lahko govorimo o prostoru in času, če nimamo ne prve (ki je sicer tako ali tako poljubno izbrana) ne druge točke? Ali je smiselno govoriti o prostoru in času, če je vse uniformno in če ni nekega zaporedja dogodkov, razen v čisto matematični abstrakciji? (Steinberg in Nyman & Hakkinen v: Pylkkänen & Pylkkö, 1995)

Živimo v fizikalnem svetu, ki je zapolnjen s konkretnimi in končnimi stvarmi. S pojmom PROSTORA kvantitativno določamo medsebojne TOPOLOŠKE ODNOSE (npr. razdaljo) med temi stvarmi v fizikalnem svetu. Pojem ČASA izvira iz opazovanja usmerjenih, SUKCESIVNIH (sledečih si v nekem zaporedju) ali periodičnih pojavov. Torej gre za strukture odnosov: pri prostoru za odnos koeksistence, pri času pa za odnos sukcesije. Ta dejanskost se prenaša tudi na naš notranji model, na naše notranje virtualne vzorce, na iteracijo nevronskega sistema. Vzrok so čutila sama in prilagojena zgradba senzoričnega živčevja, dalje pa tudi višji asociativni predeli zaradi fizikalne narave svojega procesiranja. Vendar se notranji vzorci asociativno abstrahirajo. V posebnih okoliščinah, ki nastopijo na primer pri globoki meditaciji, je ta koncept prostora ali časa lahko notranje transcendiran.

V homogeni simetriji psihofizičnega sistema torej ni prostora in ni časa. Pojem prostora namreč dobi pomen šele, ko se pojavijo neke točke, konkretnosti, nehomogenosti v tej uniformnosti. Pojem časa pa dobi pomen šele takrat, ko je simetrija zlomljena, ko pride do neravnovesja in se sistem prične gibati v neki določeni smeri, njegovo sukcesivno napredovanje v tej smeri pa merimo kot čas. Znano je, da je naše notranje dojemanje časa in prostora zelo relativno in odvisno od konteksta, drugih vzorcev, socioloških dejavnikov itd. Številne optične prevare potrjujejo, da gre tudi za čisto psihofiziološke razloge. Razlagamo jih s procesom spuščanja v potencialne vrtače v konfiguracijskem prostoru, kar je neposredno povezano s kategorizacijo. Pomemben vpliv ima tudi pozornost. Denimo, da hitro pogledamo na uro s kazalci. Za hip se nam zazdi, da ura stoji. Potem pa nenadoma "steče" in kazalci se premikajo v precej manjših intervalih, kot je bil prvi. Naša na začetku zelo osredotočena pozornost je povzročila podaljšanje prvega intervala. To se da razložiti v okviru kognitivne sinergetike z eksponentnimi vplivi parametrov pozornosti (lastnih vrednosti) na razvoj nevronskega sistema.

Med mističnimi doživetji se dojemanje prostora in časa zelo "omehča" ali deformira. Navadno se zgodi v enoti fizikalnega časa nepopisno ogromno dogodkov. Preteče zelo veliko enot psihološkega časa in možgani operirajo z ogromno enotami psihološkega prostora – vsebine. Realna občutka prostora in časa se zgubita, prepletata se z abstraktnimi, nadrealističnimi, spominskimi vzorci. Pravzaprav izgubljata pomen, saj sedaj vzorci, ki se pretakajo po zavesti, nimajo več konkretne zunanje narave, temveč so postavljeni v širši abstrakten in asociativen kontekst; niso več urejeni na tak način, kot so bili zunaj, um jih prerazporedi na novo. Zavedati se moramo, da se tudi časovne sekvence v možganih kodirajo v prostorsko ločene (vendar sosednje) predele (Lockwood, 1989).

Prostor in čas se izkažeta kot količini, ki sta primerni za opise zunanjih objektivnih medsebojnih odnosov med stvarmi, nista pa primerni za notranje abstraktne vzorce, ki nastajajo. V asociativnem spominu dobi vlogo merila za "topološko" presojanje asociativna podobnost med vzorci (število tistih nevronov v konfiguraciji, ki so usklajeni). Ta nova topologija torej ni več prostorska in časovna (kvantitativna), temveč je abstraktna, kvalitativna, primerjalna in kategorijalna. V matematični prispodobi: zdi se, kot da je bila spremenjena baza vektorskega prostora.

Tako kot se v fiziki, v Einsteinovi teoriji relativnosti, srečamo z relativnostjo oziroma "deformacijo" fizikalnega prostora-časa, tako se tudi v nevronskem sistemu srečamo z "deformacijo" psihološkega prostora in časa (tudi Hoffman, 1966). Zdi se, da je vzrok za analogijo spet v dejstvu, da je mikroskopski fizikalni svet (na nivoju fizike osnovnih delcev po "bootstrap" teoriji in tudi kvantne mehanike) v principu – v smislu obnašanja, ustreznega paralelno-distribuiranemu sistemu – fraktalno podoben nevronskemu sistemu in nadgradnji vzorcev. Psihofizični svet je model fizikalnega sveta, je fizikalni svet v malem, rekurzija, ponovljena slika v sliki. Ali, če bi obrnili zorni kot: fizikalni svet so v bistvu nekakšni veliki možgani, vendar z bistveno drugačnimi osnovnimi sestavnimi elementi, na bistveno drugačni skali, bistveno drugače konkretno manifestirani. Tako kot človek modelira svet, hkrati tudi svet modelira človeka: svet vtiskuje svoje vzorce v človeka, človek pa vnaša lastne vzorce v svet. V obeh svetovih VZORCI SAMI urejajo medsebojne topološke odnose.

Kakšen je odnos med fizikalnim in psihološkim časom, ostaja vprašanje. Zdi se, da sta neodvisna. Gre pač za meritev oziroma dojemanje nekih sukcesivnih zunanjih dogodkov z dvema različnima sistemoma – neposredno z nevronskim sistemom ali posredno s pomočjo ure, ki je ponaredek merjenega pojava: nihanje ure koherira sukcesiji oziroma periodičnosti merjenega pojava. Verjetno je dojemanje časa pri človeku lahko zastopano na dva načina. Višji asociativni centri nadzorujejo iterativno (ciklično) delovanje nevronske mreže. Sicer pa je "merjenje časa" možno že neposredno na osnovi specifičnih nevronov, ki reagirajo le na določene frekvence zunanjega izvora oziroma se sinhronizirajo z njimi, ta detekcija pa se potem v hierarhično višjih centrih primerja. Pri prostorskem dojemanju je v grobem podobno. V glavnem pa se zdi, da časa in prostora navadno ne "merimo", temveč ju ocenjujemo kar iz izkušenj že na dokaj visoki abstraktni ravni. Za natančne meritve pa seveda potrebujemo pripomočke.

Ker je človeški duh sposoben rekonstruirati supersimetrijo svojega modelskega sistema, se lahko dotakne neskončnosti in homogenosti oziroma izotropnosti. Neke vrste neskončnost pa je zajeta tudi v neskončnosti možnih "prostostnih stopenj" (možnih načinov vedenja), ki jih nudi vsestranski in prožni nevronski sistem. V statiki hitro srečamo končnost, v dinamiki pa precej teže. Nevronski sistem je vselej dinamičen, razen v globalni simetriji. Vendar prav takrat pripelje človeka v doživetje neskončnosti. V gestaltu najvišjega reda duh daje doživetje polnosti, saj implicitno vsebuje superpozicijo vseh vzorcev nižjega reda. Hkrati ta vzorec najvišjega reda v krajni obliki eksplicitno postane uniformen in s tem informacijsko prazen. Odtod občutje "polne praznine" – "paradoksalno" sintetično doživetje.

Bistvena skupna točka je zastopana v geslu "VSE V ENEM, ENO V VSEM". Vsak del Univerzuma je posredno ali neposredno povezan z vsemi drugimi deli Univerzuma. Vsaka točka Univerzuma je zastopana v vseh ostalih točkah in hkrati je ves Univerzum zastopan v vsaki posamezni točki. "Biti zastopan" lahko pomeni: "interagirati z", "soustvarjati se", "vsebovati se", "vzdrževati se".

To je princip delovanja asociativne nevronske mreže: nevroni delujejo "vsi za enega, eden za vse". To je princip delovanja vseh simetričnih paralelno-distribuiranih kompleksnih sistemov – v fiziki, biologiji, sociologiji itd. Odstopanje od tega principa pomeni, da je simetrija relativno zelo zlomljena in da prevladujejo v tej skali opazovanja lokalni naravni zakoni (posamezni vzorci). Tako dojemajo svet mistiki, tako ga vidijo fiziki osnovnih delcev (npr. "hadron-bootstrap" teorija). Tako se ob celovitem mikroskopskem pogledu pokažeta objektivni fizikalni svet in subjektivni duševni svet. Original in model (kaj je prvo, kaj pa drugo, je stvar filozofskega prepričanja) imata oba takšno strukturo na ravni kompleksnega sistema! V tem smislu je svet celovit, vzročno tesno in mnogokratno prepleten v "mreže" ali "tkiva", večstranski oziroma "večnadstropen", deluje na vseh virtualnih ravneh hkrati, je soodvisen, zaokrožen, nedeljiv, dinamičen, relativističen.

Univerzum se SAMOORGANIZIRA in SAMEGA SEBE USTVARJA – tudi NEPRESTANO V VSAKI SVOJI TOČKI. Obstoj Univerzuma ni stanje sistema, temveč proces, saj ne gre za statičnost in ravnovesje, temveč je rezultat dinamike in neravnovesja. Tukaj je mišljen Univerzum objektov, ne simetrični Univerzum sam na sebi (ki bi lahko bil popolni "vakuum" – "Vse in Nič hkrati"). Tudi naravni zakoni so podvrženi spremembam: so rezultat fizikalne evolucije; psihični "zakoni" so rezultat psihične evolucije; oboji pa se manifestirajo kot samoorganizirani vzorci celotnega sistema. Mistik lahko to doživi na svojem notranjem modelu Univerzuma, fizik pa razbere iz eksperimentov in matematičnih teorij (Capra, 1982; Zukav, 1980). Nevronske mreže lahko igrajo vlogo korespondenčnega modela med obema pristopoma. Sicer pa je njihova vloga mostu med fizičnim in psihičnim že splošno priznana.

Mistično stanje zavesti je povezano z vzpostavitvijo globalne psihofizične simetrije, ki ni le spoznavni dogodek, temveč nevrofiziološka sprememba z zabrisom vzorcev-atraktorjev v eksplicitni zavesti oziroma z njihovim umikom v implicitni del spomina ali podzavesti (pa ne v Freudovem smislu). Vzpostavljajo se globalni uniformni "vzorci" na kvantni ravni – atraktorji, ki so tako globalni in vseobsegajoči, da presežejo lastno bistvo oziroma vso konkretno informacijo. Tvorba takšnega univerzalnega atraktorja-čez-vse, ki prav zato izgubi konkreten pomen (tako kot država, ki se razširi čez ves svet, izgubi svoj pomen kot država), ustreza najbolj osnovnemu, nevzbujenemu delovanju živčnega sistema. Najbolj nevzbujeno je v zunanjem, eksplicitnem smislu; notranje, implicitno pa je to lahko zelo vzbujeno stanje, sproščena čuječnost.

Mistik globoko doživlja, da se ves svet lahko zreducira na njegovo zavest; da je bil ves konkretni svet le predmet njegove zavesti in da je ves (fenomenalni) svet le nabor njegovih notranjih vzorcev. Ko jih transcendira, v duhu transcendira tudi konkretni (fenomenalni) svet, ki s tem izgineva. Mistik v globokem stanju zavesti odtegne vso pozornost zunanjemu svetu, potem pa tudi opazovanju svojega notranjega sveta, ko hierarhično višji vzorci zaobjemajo druge notranje vzorce iz raznih možganskih centrov bliže senzorično-motoričnim organom. Ostajajo le gestalti visokega reda, ki končno prehajajo v stanja zavesti same na sebi – globalnega koherentnega vzburjenja možganov in največje usklajenosti duševnih struktur.

Pri fizikalnih raziskavah se srečujemo s problemom dualizma opazovalca in opazovanega. Opazovalec (oziroma naša merilna naprava) in opazovano (fizikalni pojav) bi morala biti ločena oziroma neodvisna, vendar tega ni mogoče doseči v popolnosti, posebno ne na ravni kvantne fizike. Tudi merjenje samo je fizikalni pojav, ki moti objektivno raziskavo opazovanega pojava. Drugi zadržek pa je, da o nekem pojavu vemo le tisto, kar smo dobili s procesom merjenja. V fiziki opazovalec in opazovano ne moreta sovpadati. Opazovalec se ne more nikoli poistovetiti z opazovanim pojavom in ga videti "od znotraj, v pravi luči", ne le prek interakcije. V običajni fiziki, ki proučuje zunanje naravne pojave, je to povsem razumljivo in neizbežno, zato se uporabljajo eksperimentalne in analitične metode, ki se teoretično nadgrajujejo.

Psihofizikalni pojavi pa so edinstvena izjema. Naša duševnost je edini fizikalni sistem (sicer razširjen in nadgrajen), ki nam je deloma dostopen v sintezi. Pri introspekciji, posebno pa pri mističnih doživetjih, sta lahko opazovalec in opazovano združena v enem! V običajni razumski introspekciji gre le za notranji dualizem: opazovalec in opazovano sta sicer oba v notranjosti, sta pa ločena med seboj. Vlogo opazovalca ima en možganski predel ali vzorec, vlogo opazovanega pa drugi predel ali vzorec. Ločitev ni nujno prostorska, temveč nastopa funkcionalno na abstraktnejši virtualni ravni. Pri mističnih doživetjih pa nastopi tudi popolna NOTRANJA SINTEZA in NOTRANJE POENOTENJE OPAZOVANEGA IN OPAZUJOČEGA. Objektivno (mišljena je notranja slika objektivnega) in subjektivno, ki se v možganih vseskozi prepletata in prehajata eden v drugega, se tedaj povsem poistovetita. V paralelno-distribuiranih sistemih se vzporedno dogaja množica lokalnejših procesov, ki niso med seboj neposredno vzročno povezani. Povezani so šele posredno oziroma globalno prek celovitega in nerazdružljivega medija (mikroskopskega kompleksnega sistema, denimo kvantnega, iz katerega izvirajo makroskopski pojavi, ki pa potem zasenčijo pomen mikroskopskega medija). Znanost se ukvarja z natančno določljivimi in razložljivimi vzročnimi zvezami, nekatere ezoterične prakse pa se večidel intuitivno posvečajo zgolj KORELACIJAM med paralelno-distribuiranimi procesi, ki se razvijajo v grobem vsak zase, vendar vzporedno. Tako včasih lahko npr. njihovi periodični ciklusi časovno sovpadajo. Ta SINHRONICITETA (Jung, 1995) je torej v okviru paralelno-distribuiranih kompleksnih procesov z obeležji "asociativnih zvez" v širšem smislu (morebiti celo čisto fizikalnem) povsem legitimna.

Meditacija in misticizem sta celovita duševno-duhovna procesa, ki se izražata na mnogih različnih ravneh! Ni mogoče jasno opredeliti teh nivojev, segajo pa od Bohmovega subkvantnega nivoja prek nevrofiziološkega (ki je zelo izčrpno analiziran v: d'Aquili & Newberg, 1993) do sinergetsko-virtualnega, ki je predstavljen v tem delu. Analize (Clark, 1983; Walsh & Vaughan, 1987; Brown, 1977; Deikman, 1966), omejene na posamezne ravni, bi se morale dopolnjevati, vendar so navadno zelo enostranske in površne.

Vseeno preglejmo na kratko nekatere nevrofiziološke posledice: metabolizem, respiratorna (dihalna) stopnja in srčni utrip upadajo, možganska vzburjenost je manjša, EEG koherenten (Raković idr., 1999) in počasnejši, a sinhronizacija je večja. Delujejo inhibitorni nevronski mehanizmi.

Po d'Aquiliju in Newbergu je "sedež" mistične zavesti posteriorni superiorni parietalni lobulus (PSPL), ki se nahaja v terciarnem asociativnem predelu možganske skorje. Pri čustveno-afektivni spremljavi pomagata tudi hipotalamus in amigdala, theta valovi pa so bili med meditacijo odkriti v prefrontalni skorji, ki se s tem pridružuje spisku možganskih struktur, posebno dejavnih pri mistično-meditativnih stanjih. Sicer so glede zavesti osrednje strukture hipokampus in Brodmannovi področji št. 40 in 39. Tako nevrofiziolog odgovarja na vprašanja, ki smo si jih vseskozi postavljali. Vendar se zdi, da so omenjeni pojavi na navedenih lokacijah le dominantni stranski efekti, ki ne razodevajo bistva, ne dajejo razlage in notranjega opisa.

Fenomenološki principi mistično-meditativnih procesov so torej okvirno znani, njihova lokalizacija (niti groba) pa ne. V mnogoplastnost lahko verjamemo, kaj pa v lokalizacijo samo? Tukaj povejmo, da so bili poskusi s koherenco EEG (dodatek H; Raković idr., 1999) uspešno razširjeni tudi na več kot le eno meditirajočo osebo (Goswami, 1990 – orig. Grinberg-Zylberbaum & Ramos; Orme-Johnson & Haynes). To dejstvo podpira Jungovo kolektivno (ne)zavedno in vse teze o onostranskosti, nelokalnosti in univerzalni enotnosti duha oziroma Duha. Zaključimo s povzetkom, da je doživljanje čiste, neintencionalne zavesti povezano s koherentnim stanjem v biofizikalnem ozadju, vključno z možgani. Ker se velja izogniti fenomenološkim opisom konkretnih kvalitativnih zavestnih doživetij, več o zavesti sami ne moremo povedati...