DOMOV   PREDGOVOR1. UVOD V ASOCIATIVNE NEVRONSKE MREŽE2. RAZPOZNAVANJE IN SPOMIN3. OBRAVNAVA DUŠEVNOSTI S STALIŠČA NEVRONSKIH MREŽ4. HIERARHIČNE STRUKTURE VZORCEV5. SISTEMSKA KOGNITIVNA NEVROZNANOST6. NEVROPSIHOLOGIJA DUŠEVNOSTI IN KOGNICIJE7. HOLISTIČNA DINAMIKA KOMPLEKSNIH SISTEMOV: UVOD V PROCESUALNO OZADJE ZAVESTI  
8. METODOLOŠKE OSNOVE PREUČEVANJA KOGNICIJE IN ZAVESTI9. KOGNITIVNE IN NEVROZNANSTVENE TEORIJE ZAVESTI10. SPLOŠNO O NARAVI ZAVESTI11. TEORIJE O FIZIKALNIH OSNOVAH ZAVESTI12. PREGLED VPRAŠANJ IN ODGOVOROV NATURALISTIČNEGA PREUČEVANJA ZAVESTI13. ZAVEST IZHAJA IZ KIBERNETIKE DRUGEGA REDA, VENDAR JO PRESEGA14. FENOMENALNA ZAVEST IN KVALIJE15. FENOMENOLOGIJA DUHOVNIH STANJ ZAVESTI O AVTORJU

 

 


10. SPLOŠNO O NARAVI ZAVESTI

STOPNJE ZAVESTI

V tem poglavju bomo nadgradili dosedanjo sinergetsko obravnavo SISTEMSKO-PROCESUALNEGA OZADJA zavesti z nekaterimi značilnostmi, ki smo jih doslej morali zanemarjati. Naravo zavesti bomo sedaj končno predstavili "z vseh zornih kotov", vključno s fenomenalnim vidikom.

Zavest je zelo celostna, mnogotera in mnogoplastna pojavna prvina. Njen "spekter" zajema razne ravni, ki jih bomo sedaj postopoma pregledali. Vse opredelitve so neizbežno zelo ohlapne in prehajajo druga v drugo, imajo pa pogosto tudi zanimive izjeme in posebne primere klinične ali celo ezoterične narave.

      1. FUNDAMENTALNA PRIMITIVNA PRAZAVEST ali ZAVESTNOST izhaja iz osnovnih informacijsko-fizikalnih procesov. Kot aktivna informacija (Bohm, 1980) se pojavlja že na ravni t. i. kvantnega vakuuma oziroma pred-prostora-časa, morda pa prežema tudi svet kvantnih delcev in njihovih struktur (Ule, 1995).

      Ne smemo pozabiti, da lahko govorimo na tej ravni o neki prazavesti, ki se povsem razlikuje od običajne človeške zavesti, le zato, ker pravzaprav ves fizikalni svet, kot ga poznamo, doživljamo skozi filter naših možganov in zavesti. Možno je, da obstaja nek višjedimenzionalen svet neodvisno od nas, vendar mi o njem kot takem ne vemo nič. O našem pojavnem svetu vemo le to, kar nam ponujajo naši možgani in zavest. Ti pa vse "zunanje" informacije temeljito predelajo po svoje in s tem se zgodba zelo zapleta. Zato za zdaj le ugotovimo, da tudi fizikalnega pojavnega sveta ni brez zavesti, ne le obratno.

      Menim, da je prazavest najprej neintencionalna – ne nanaša se na predmete zavesti.

      2. ZAVEST O NEČEM (intencionalna zavest) je evolucijskega izvora in se pojavlja šele pri človeku ter najverjetneje tudi pri (nekaterih) višjih sesalcih. Mogoče je prisotna še pri drugih živalskih vrstah – zavisi od opredelitve, kaj sploh je zavest. Intencionalna, za nas običajna oblika zavesti se razvije, če je makroskopski organizem samostojen glede na okolje, vendar je v interakciji z njim. Zavest o nečem je lastna posamezni osebi kot okvir njegovih duševnih procesov in neposrednega okolja, delno pa prerašča tudi v okvire KOLEKTIVNE zavesti človeštva z nanašanjem na arhetipe (globoke kolektivne vzorce človeštva ali njegovih delov). Intencionalna zavest se tiče zaznavanja in razpoznavanja vzorcev, pozornosti in spomina.

      Posebna primera intencionalne zavesti sta BUDNO stanje zavesti in SANJANJE (ki je pogosto arhetipsko pogojeno). Spanje brez sanj ter prosto sanjarjenje pa sta neintencionalne narave, čeprav zanju veljajo vsi pravkar navedeni pogoji.

      3. NEZAVEDNO je na meji med prazavestjo in intencionalno zavestjo, pa tudi kolektivno (ne)zavedno verjetno potrebuje osnovne informacijsko-fizikalne "medije" onstran individualne duševnosti in možganov (tako kot prazavest). Ločiti je treba še PODZAVEDNO (Freud) in PREDZAVEDNO (pod pragom zavesti). Dogajanje med spanjem in samodejno vedenje (npr. vožnja) sta seveda na meji tega, kar imenujemo zavest.

      4. SAMOZAVEDANJE je zavest o samem sebi (Jazu), o lastni zavesti (Deikman, 1996). To je vsakdanja zavest v ožjem smislu, sposobnost prepoznavanja v zrcalu, vednost o lastni duševni in telesni dejavnosti. Človeška vrsta jo poseduje v običajni obliki po nekaterih raziskavah šele zadnjih nekaj tisočletij. Prej naj bi ljudje imeli same sebe za "marionete bogov, demonov, sil naravnega in nadnaravnega izvora", brez lastne volje in zavedanja sebe kot odločujočega dejavnika v tem neznanem mitičnem okolju.

      5. VSEOBSEGAJOČA ZAVEST, pogosto imenovana TRANSCENDENTALNA ali KOZMIČNA zavest, zaobjema vse individualne zavesti in je torej kolektivna duhovna nadgradnja z individualnim izhodiščem. (Tukaj moram poudariti, da izraz transcendentalna zavest ni mišljena v Kantovem smislu kot pogoj možnosti zavesti). Najprej posamezna zavest prestopi svoje meje in preide v skupno, neomejeno in neskončno "informacijsko in doživljajsko (fenomenološko) polje". Zavest postane neintencionalna, nenavezana na predmete zavesti, torej ČISTA ZAVEST SAMA NA SEBI. Namesto zunanjih predmetov zavesti najprej vskočijo notranji "predmeti" zavesti: doživljamo lastne duševne, pravzaprav skorajda celo nevronske in morebiti kvantne procese. Nato pride do "doživljanja" popolne enotnosti subjekta (zavesti) in objekta (zavedanega). Tukaj gre za informacijsko poenotenje, ne fizikalno, čeprav so fizikalni in informacijski procesi soodvisni. Mistik ali meditant z nepojmljivo jasnostjo občuti celovito poenotenje lastnega duha in "zunanjega" sveta, ki postajata zanj eno in isto. Njegovo telo je bržkone nespremenjeno, svet prav tako, na virtualni informacijski ravni (v zavesti) pa se meje zabrišejo.

Vseobsegajoča (kozmična) zavest je skrajen primer procesa dvigovanja ravni zavesti. Transcendenci (preseganju konkretnega sveta) predhodi običajno dolga plejada spremenjenih stanj zavesti (Clark, 1983), ki so mistična še v smislu skrivnostnega, nerazumnega, nenavadnega. Transcendentalno mistično stanje zavesti pa je osvetljeno z neizmerno jasnostjo in občutkom popolnega splošnega razumevanja vsega obstoječega, pri čemer ostanejo vse konkretne informacije v ozadju. Vsak "del" zrcali celoto, celota pa je zastopana v slehernem "delu": vse v enem, eno v vsem.

Ker gre pri tem za veliko koherenco (zelo poenostavljeno povedano: veliko sovpadanje, ujemanje, vzporednost) nevronskih, znotrajceličnih in (sub)kvantnih procesov, je transcendentalna zavest v tesni zvezi s fundamentalno prazavestjo. Prav zato so v spremenjenih stanjih zavesti možni razni parapsihološki pojavi. Za (sub)kvantno raven je namreč značilna celovitost in nedeljivost, ki je karakteristična tudi za neintencionalno in predvsem kozmično zavest. (Sub)kvantni svet (kvantni vakuum ali "hologibanje") je skupno vseobsegajoče procesualno izhodišče vsega obstoječega, materije in zavesti (Peruš, 1997d).

Za vzpostavitev transcendentalne zavesti pa je v nasprotju s fundamentalno prazavestjo vendarle potreben človeški duh, ki interagira s fundamentalno prazavestjo. Torej gre pri evoluciji vseobsegajoče oziroma t. i. kozmične zavesti nemara za zaokroženje dolge zanke od neintencionalne prazavesti prek intencionalne zavesti (ki je zapolnjena z miselnimi procesi), do transcendentalne (ki preseže misli) in naposled do kozmične zavesti, ki pa se znova sklopi z izhodiščnimi informacijsko-fizikalnimi procesi in je mnogoravenjska ter hkrati enotna. (Zdi se mi, da se bomo morali s takšnimi superpozicijskimi paradoksi sprijazniti kot z nekakšno posplošeno kvantno stvarnostjo. Svet obstaja, ker je paradoksen.)

Na drugi strani spektra zavesti se intencionalna zavest vse bolj konkretizira oziroma veže na PREDMETE ZAVESTI. Nazadnje ostane le še predmet zavesti sam – predmet, ki se ga zavedamo. Na zavest samo pozabimo, tako kot je storila redukcionistična znanost.

Redukcionistična znanost je vendarle zelo natančno proučila fiziološko in sistemsko ozadje zavesti. Procesi pomnjenja, razpoznavanja vzorcev, povezovanja v razrede in idejne celote idr. so vešče razloženi z modeli nevronskih mrež. Ti kompleksni sistemi živčnih celic in njihovih povezav (sinaps) tvorijo skupnosti, iz katerih izraščajo nadmaterialne oziroma virtualne strukture (atraktorji) na podoben način kot ljudje tvorijo organizacije in države. Teh virtualnih organizacij v obeh primerih ni mogoče razlagati brez upoštevanja medsebojnih odnosov med posamezniki, odnosi pa kakovostno presegajo materijo posameznikov. Če nevrone in sinapse primerjamo z letališči in letali, potem duševnim procesom ustreza primerjava z letalskim prevozom potnikov (informacij), ki je šele bistvo procesa.

Nabor možnih stanj, prepreden z atraktorji, je za nevronsko mrežo to, kar je za žogico pri golfu zemljišče igrišča, posejano z luknjami. Žogica (v primerjavi nevronski sistem) se zakotali v najbližjo luknjo (vzorec-atraktor), ker je tam najbolj stabilna. Nevronski vzorci-atraktorji pa zastopajo mentalne reprezentacije.

Nevronske mreže in kvantni sistemi so si glede skupinske sistemske dinamike, ki je odločilna za obdelavo informacij, v sorodu. Vendar je za ozaveščanje miselnih procesov, ki jih udejanja nevronska mreža, verjetno potreben tudi poseben proces zlivanja kvantnih delcev in procesov v nedeljive celote (koherentna stanja oziroma tako imenovane Bose-Einsteinove kondenzate) (Peruš, 1997c).

Kako iz teh informacijsko-biofizikalnih sistemskih procesov izhaja zavest sama oziroma kvalitete zavestnega doživljanja, ni znano. Natančneje povedano, ne znamo razložiti, zakaj svet doživljamo tako kot ga: zakaj doživljamo rdečo barvo tako kot jo, zeleno tako kot jo, neko melodijo tako kot jo. Le iz lastnega izkustva vemo, kako je imeti (svojo) zavest. Znanost pa nam še ne zna povedati, kako je imeti zavest sočloveka, kako doživlja sočlovek, kako je biti on. Na primer, zdravnik s pomočjo znanstvenih merilnih metod ne more zanesljivo ugotoviti, ali bolnik res čuti to, kar pravi, da čuti. Nekateri bolniki trdijo, da so dvignili roko na poziv, čeprav vsi vidijo, da je niso. Nekateri ljudje trdijo, da "vidijo auro"; a kako se lahko ostali prepričajo v to? Podobnih zapletenih primerov je veliko.

S pomočjo znanosti približno vemo, kako možgani pripravijo neko občutje; iz lastnih izkušenj vemo, kako je občutiti; ne vemo pa (analitično), kaj je občutje in zakaj je takšno, kot je. Narava kakovosti zavestnega doživljanja je končno postavljena kot pereče odprto vprašanje tudi zunaj filozofije (TucsonII, 1996).

ZNAČILNOSTI ZAVESTI

Zavest je s stališča sinergetskega modela dinamičen informacijski proces, ki je celostna nadgradnja množice posameznih zaznavnih in miselnih procesov. Zavest jih povezuje v enovito doživljajsko sintezo. V zavesti pride do samonanašanja višjih miselnih vzorcev (Rosenthal v: Davies & Humphreys, 1993), npr. Jaza kot skupka vsega, kar se tiče našega individualnega izhodišča. Zavest ni le zavedanje sveta, temveč tudi samozavedanje (Gennaro, 1995). Tako rekurzivnost (samonanašanje) izvajajo kompleksni sistemi, ni pa še znano, kako se v tej kibernetiki pojavijo tudi interpretacija in doživljajske kakovosti (Peruš, 1994b). Te predstavljajo povsem novo celino, odprto je tudi vprašanje volje in determinizma.

Zdi se, da zavest izhaja iz dinamike mnogoravenjskega kompleksnega sistema kot virtualna nadgradnja, organizacijska celota sistemskega procesa. Če se razvije nek kompleksni sistem, v istem hipu nastopi tudi zametek zavesti – fundamentalna prazavest. Vsaka skupina elementov sistema oblikuje stanje, ki je nekaj več kot elementi sami. To je začetek rojstva duševnosti in zavesti, ki se prične HKRATI, ko se pojavijo osnovni elementi (delci, materija). Potem se razvoj stopnjuje in zavest pridobiva določene fenomenalne kakovosti, ki sledijo iz določenih zunanjih in notranjih interakcij kompleksnega sistema. Zavest postaja bolj konkretna, vezana na predmetom ustrezne vzorce-atraktorje, torej intencionalna: Izmed množice implicitno zastopanih vzorcev se v nekih okoliščinah izbere oziroma prikliče en sam – tisti, ki najbolj ustreza trenutnemu stanju v okolju organizma.

Vendar mi zavestno doživljamo, ne da bi čutili večplastnih nižjeležečih sistemskih procesov v možganih. Čutimo nekaj, kar ni nujno mnogotero in ni nujno zelo dinamično – je enotno, mirno, stabilno, jasno doživetje nečesa, navadno celo zunanjega. Kako se ta čudoviti trik zgodi, ne ve nihče. Tudi če odgovorimo, da je to pač celostni rezultat vseh možganskih procesov, še ne razložimo, zakaj ima lahko tako konkretno doživljajsko vsebino: občutenje barv, bivanja, bolečine, sreče...

Po današnjih hipotezah je zavest najmanj mnogonivojska koprodukcija nevronskih, kvantnih in virtualnih (atraktorskih) procesov v medsebojni interakciji in interakciji z okoljem. Verjetno pa bo treba upoštevati še marsikaj novega, saj se zavest tiče vsega. Včasih se nam zdi, da vemo tako rekoč vse, z malo drugačnega zornega kota pa, da ne vemo nič, da se je vse izmuznilo. Če znanost raziskuje zavest, pravzaprav sledi le ključnim stvarem, ne pa vsem njenim razsežnostim, ki segajo tudi na kozmološko raven (Penrose, 1989, 1994; TucsonII, 1996; Pavšič, 1981, 1991, 1994). Zavest bo torej večen splošen problem, čeprav je kljub temu moč pričakovati, da bo vzpodbudil mnogo zelo konkretnih in koristnih odkritij.

Da je zavest, vzemimo samo zavest vidnega zaznavanja, izrazito celostna in hkrati mnogotera, uvidimo z naslednjim razmišljanjem: V naših očeh se zbirajo fotoni ("delci" elektromagnetnega valovanja) z vsega obzorja v dometu gledanja. Nešteto fotonov se odbija od vsake v nepregledni množici točk v območju gledanja. V možganih se elektromagnetno valovanje razpozna kot svetloba. Ker je modulirano (nosi motnje – informacije, ki jo jih vtisnili zunanji predmeti), se v tej svetlobi pojavijo tudi barvni predmeti. Slika je zvezna in enotna. Kako, od kod?

Preprosteje bi lahko rekli, da se zavest ne dogaja le v možganih, temveč tudi v svetlobi in zraku, saj prenašata informacijo o predmetih, ki nas obkrožajo. Naposled pa ni (intencionalne) zavesti brez predmeta, ki se ga zavemo. Naša zavestna slika torej vsebuje procese v možganih, v svetlobi (vidno), zraku (slušno) in njihovih kemičnih primeseh (vonj) ter v zunanjih predmetih samih oziroma na njih. Zavest vse združi v eno. Še enkrat postavimo nerodni vprašanji: kako, kje?

Lahko bi poskušali reči, da imamo "koherentno enotnost fotonsko-fenomenološkega polja": interakcijske preplete mrež zunanjih fotonov in mrež notranjih nevronov ter kvantnih delcev, zaobjete v enotno zaznavo. Zakaj takšno poimenovanje? Ker doživljamo predmete točno tam, kjer naj bi zares bili, čeprav jih tam obletavajo le fotoni; zaznava pa ne nastane tam, temveč v možganih. Namen te besedne igre je vzbuditi vtis, kako zapleten in celosten je proces zaznave, kako neotipljivo prepleten, pa niti zavesti še nismo nikjer upoštevali.

Najprej se pojavlja vprašanje, kako se slika zunanjega predmeta, ki se doživi v možganih, smiselno projicira nazaj v prostor in daje vtis, da je predmet tam zunaj. Kakšno vlogo imajo pri tem mreže (med predmeti in nevroni izmenjanih) fotonov? In kje je sama vidna zaznava oziroma doživetje – "procesualno razpeta nekje čez fotonsko-fenomenološko koherenco", merjeno na strani z nevronsko mrežo? Da bi se izognili tej pojmovni zmešnjavi, mnogi znanstveniki rečejo kar: "Svetloba je elektromagnetno valovanje, ki pada na oči in prinaša informacijo o predmetih". Pravzaprav pa je elektromagnetno valovanje eno, informacija, zakodirana v njem, drugo, svetloba pa je tretje – je zavestna zaznava elektromagnetnega valovanja kot posledica interakcije tega valovanja z možgani. Videnje predmetov je posledica interakcije moduliranega elektromagnetnega valovanja (takega z zakodiranimi informacijami o predmetih) z nevronsko mrežo in zavestjo (karkoli že to je). Celotni izdelek tega širokega procesa pa je nekakšno nazaj v prostor razprostrto "fenomenološko polje" (ne le informacijsko, temveč začuda tudi doživljajsko).

Namen tega "težko prebavljivega" zapisa je bil pokazati, kako nič ni jasno, ko večina že misli, da je vse jasno. Še nekaj: Svetloba (zaznava elektromagnetnega valovanja) je eden od "medijev" za zavest. Ali je torej zavest tudi tam zunaj, kjer je svetloba? Ali pa je "svetloba" tudi znotraj? Nekateri bojda zares zagledajo notranjo svetlobo. "Luč" ji pravijo, gledajo pa s "tretjim očesom". Podobne težave so s t. i. izventelesnimi izkustvi ("out-of-body experiences"), pa tudi lucidnimi sanjami, halucinacijami idr. Za slednje ljudje pravijo, da prihajajo od zunaj, možganska dejavnost pa kaže vzorec, ki je značilen tudi za domišljijo.

Vendar položaj ni tako brezupen, da znanosti s svežimi pristopi ne bi uspeli koraki naprej. Schempp in Marcer (1997) menita, da doživljamo predmete kot umeščene nekje zunaj (čeprav nam doživetje pridelajo možgani) zato, ker možgani s fazno konjugacijo projicirajo možgansko virtualno sliko nazaj v prostor. Fazna konjugacija je kvantno-nevroholografski (Schempp, 1995, 1996, 1997) proces projiciranja nazaj v času (in s tem tudi v prostoru). Tako po tej teoriji na prefinjen kvanten način sovpadajo tile procesi: prenos informacije o zunanjem predmetu v možgane, potem ko so svetlobni žarki "kvantno-elektromagnetno otipali" predmet, zaznava in tvorba virtualne slike v možganih ter projekcija te slike v času in prostoru nazaj na mesto predmeta samega, tako da se slika in original spet ujameta v istem času in prostoru. Čeprav se zdi, da se ta proces odvije v nekem redosledu, je hkrati tipično kvantno enovito zaokrožen. Fotonska in nevronska mehanika nista dovolj, potrebna je tudi kvantna celota v ozadju. Kako bi sicer celovito doživeli sliko predmeta "na mestu samem"?

Hkrati ne smemo pozabiti, da doživljamo enovito sliko, ne pa žarkov in mehanskih izmenjav nevronskih signalov. Ti so torej le nosilci težišča informacije, ki zastopa širšo procesualno osnovo in celoto. Zavest združuje vse: vzporedno-razprostrto procesualno osnovo (ki presega prostor-čas) in izbrane informacijske tokove znotraj nje (ki so umeščeni v konkreten prostor in čas); naposled pa slednje staplja nazaj v celoto – prav to stapljanje doživimo kot akt zavedanja predmeta ali stanja, ki je zlomil začetno simetrijo in izbral oziroma sprožil omenjene informacijske tokove. Procesualna samozaokroženost zavesti, ki sproža tudi informacijsko dinamiko kot svojo vsebino in začasno ustvari razmerje del-celota, je vsekakor poglavitna značilnost in neotipljiva skrivnost zavesti. Zelo spominja na kvantne procese, vendar jih presega. Verjetno zavest izhaja iz kvantnega sveta in ga, ko je enkrat vzpostavljena, hkrati "od zgoraj navzdol" (s pomočjo živčevja, ki je klasično-fizikalni sistem) soustvarja in soorganizira – nekako v smislu primera kokoši in jajca ali primera električnega in magnetnega polja.

Vprašanje zavesti je navadno povezano z naštetimi spremljajočimi lastnostmi: SUBJEKTIVNOST, ČUSTVA in ZAVESTNA OBČUTJA, MORALNO PRESOJANJE in odločanje, SVOBODNA VOLJA oziroma izbira, namen, motivacija, JAZ in slika samega sebe oziroma SAMOIDENTITETA, SEBSTVO (Musek, 1993a, b). Najbolj pereči vprašanji sta SAMOZAVEDANJE kot zavest v ožjem smislu in zavestna KVALITATIVNA DOŽIVETJA (npr. Hubbard, 1996). Nenazadnje je razvoj zavesti tudi globalni kolektivni evolucijski proces.

NELOČLJIVOST ZAVESTI IN NARAVE

Naravo razumem kot neskončno-dimenzionalen skupek neskončnih možnosti za ustvarjanje pojavnih oblik. V globini, ki jo proučuje kvantna fizika, je neverjetno prožna in prilagodljiva (Bohm, 1980; Kafatos & Nadeau, 1990). Narava lahko vsemu sledi; v nekem smislu lahko "izpolni vse želje", le da je za to potrebno vložiti različne količine energije, pogosto pač za nas nedosegljivo velike. Kvantna informatika celo tukaj nudi bližnjico.

V NAJVEČJI GLOBINI NARAVA NIMA MEJA IN ZAKONOV v taki obliki, kot jih "ima na površini". Povedano nekoliko futuristično: tam, pri svojih izvorih, Narava do neke mere celo dovoljuje, da ji mi "predlagamo" zakone. Pri tem imamo še neslutene možnosti in s tem veliko odgovornosti.

Globalno torej ni nobene stalne točke, lokalno pa jih lahko ustvarjamo. Narava to dopušča, vendar na škodo okolja, zato je potrebna previdnost in večja umerjenost kot doslej.

S primerno interakcijo s (sub)kvantnim "vakuumom" ali "hologibanjem" se lahko načeloma poveča verjetnost za določene kvantne dogodke ali se vanj kodira in dekodira informacije (TucsonII, 1996). Vendar je to (še) zelo zelo malo verjetno oziroma izvedljivo navadno zgolj nenadzorovano in neobvladano.

Univerzum, in človekove možgane ter duševnost kot njegovo mini-repliko oziroma model, v globini sestavlja nabor oziroma "vase zlita" MREŽA VSEH MOŽNOSTI – nekakšen HOLOGRAM. (Matematični modeli hologramov in kompleksnih sistemov ali mrež so si zelo podobni: Bohm, 1980; Kohonen, 1984.) Iz te vase zaokrožene dinamične mnogoterosti se selektivno udejanjajo posamezne možnosti kot posledica interakcije del-celota (slika 24). Ta interakcija se ponavlja na mnogih ravneh oziroma velikostnih skalah: Celota je lahko Univerzum oziroma univerzalna Zavest, del pa človek oziroma njegovi možgani ali individualna zavest; lahko so celota celi možgani in njihovo globalno informacijsko stanje, del pa posamezni vzorci-atraktorji, ki predstavljajo posamezne informacije. Pri interakciji del-celota se vedno iz celote izluščijo tisti vidiki, ki najbolj ustrezajo delu, pri tem pa nastajajo nove kakovosti.


Slika 24. Zelo grob shematski model ozaveščanja kot priklic vzorca (dela) iz holograma (celote), implicitnega nosilca korelacij mnogih možnosti. Vhod A sproži priklic A' iz mreže neudejanjenih možnosti. A denimo zastopa informacijo, A' pa dejansko stanje ali celostnejšo sliko tega stanja. Drugič sta vlogi A in A' lahko zamenjani... Vprašanje ustvarjalnosti se glasi: kako lahko iz A izide nek nov a+.

"Vakuum", ta homogeni Nič-Vse (dejansko nič, potencialno vse) (Hiley, 1991), je hkrati nekoreliran (ker v "niču" ni mogoče definirati razlik med elementi in odnosov med njimi) in neskončno koreliran (ker je vse sebi enako). Univerzum v popolnem ravnovesju ("vakuumu"), torej brez interakcije iz neravnovesne nadgradnje (sveta delcev ipd.), z našega stališča deluje kot vseobsegajoča popolnost, zgoščena množica neudejanjenih možnosti in medsebojna vsebovanost v Enem (Hiley & Peat, 1987).

Globoko vprašanje je, kako lahko to nediferencirano Eno in svet ločenih delov sobivata in interagirata. Vendar sobivanje prav gotovo je. Najverjetneje je prav mistično stanje zavesti primer takšne interakcije, rezultat interakcije človek-Celota pa je Duh. Človek s svojim aktom spoznavanja prevede fizikalne procese v informacijske.

Človek in njegova intencionalna zavest sta sicer rezultat dolgotrajne evolucije, vendar ne smemo pozabiti, da se VES POJAVNI SVET "KOPLJE" V ČLOVEKOVI ZAVESTI. Svet fizikalnih pojavov, kot ga poznamo, je le tisti in takšen svet, kot nam ga predočijo naši možganski oziroma duševni procesi. Najverjetneje sicer obstaja nek neskončno-dimenzionalen svet-sam-na-sebi (svet, ki obstaja neodvisno od nas), vendar to ni tisti svet, ki ga vidimo. Vidimo le njegovo zelo poenostavljeno projekcijo v možgane, ki nam jo predstavi naša zavest. O objektivnem svetu v pravem smislu ne vemo nič in ne moremo vedeti nič zanesljivega, kar je trdil že Kant (1963). Naučili smo se razumeti njegovo senco (Platonova prispodoba o votlini) – svet fizikalnih in drugih pojavov. Ker pa je sama senca (pojav, tudi fizikalni) koprodukcija naše zavesti s svetom samim na sebi, je (so)ustvarjanje trajno tekoč proces in daje delno legitimnost celo idealizmu. Drugi del legitimnosti pa ostaja fizikalističnemu naravoslovju, ki uspešno preučuje pojave "brez" zavesti, čeprav bi moralo preučevati svet sam na sebi (edini zares objektivni svet), pa ga seveda ne more.

Pri tem se lahko vprašamo, ali niso prav transcendentalna mistična izkustva še najbolj neposredno empirično spoznanje, ki najbolj verno odraža nekakšen svet sam na sebi, to je svet brez posredništva umetnih (subjektivnih) kategorizacijskih procesov človekove duševnosti?

Tok intencionalne zavesti je ustrezen sekvenčnemu (zapovrstnemu) doživljanju v času, neintencionalna zavest pa lahko presega prostor-čas in razkrije implicitno "hkratno" vseprisotnost vseh prostorov-časov. V tem kontekstu je moč razumeti teze o "večnosti" in "nesmrtnosti" – torej onstran konkretnosti in prostora-časa, v svetu (sub)kvantne informatike prej kot (sub)kvantne fizike (v kolikor sta sploh kaj neodvisni) – ko gre za primer sestavljene kombinacije NEmanifestiranih oziroma implicitno manifestiranih prostorsko-časovnih dogajanj, ki si ga zato nikakor ne smemo predstavljati v običajnem smislu.

Gledano globalno, v smislu prostorsko-časovne nelokalnosti (sub)kvantnega sveta, ki je v (še ne povsem razčiščeni) zvezi z zavestjo, uvidimo naslednje: S svojim življenjem pustimo "večno sled" v vesoljnem prostorsko-časovnem kontinuumu. Drugače povedano, naša prisotnost je bila v njem "zapisana" že vseskozi (Steinberg v: Pylkkänen & Pylkkö, 1995).

UVOD V BIOFIZIKALNO OZADJE ZAVESTI: NEVRONSKE, ZNOTRAJCELIČNE IN KVANTNE MREŽE

Izhodišče modeliranja možganskih procesov so nevronske mreže. Zapleteno delovanje pravih (bioloških) nevronskih mrež si predočimo s poenostavljenimi modeli, ki so že sami izredno kompleksni. Denimo, da imamo ogromno množico nevronov (živčnih celic), ki so povezani s sinapsami. Zanemarimo anatomijo nevronov in se posvetimo njihovi "sociologiji", torej skupinskemu delovanju, ki je najbolj odgovorno za procesiranje informacij.

Nevroni prejmejo signale iz okolja, nato pa si v mreži sami med seboj tako dolgo izmenjujejo signale, dokler ne najdejo skupnega ravnovesja. Na določen dražljaj iz okolja se nevronska mreža tako odzove z oblikovanjem določenega vzorca aktivnosti nevronov, ki pomeni stanje njihove optimalne usklajenosti. Tako stanje je relativno stabilno in predstavlja minimum energije, zato je "privlačno" za druge možne konfiguracije: ima vlogo t. i. ATRAKTORJA (Amit, 1989).

Vzorec nevronskih aktivnosti je posebno stanje biomaterije, obenem pa ima glede na druga možna stanja (kontekst) takšen ali drugačen pomen v dinamiki celotne mreže. Vzorec-atraktor ima torej dvojno vlogo: kot vzorec ima konkretno informacijsko vsebino, zakodirano v materialnem "mediju"; kot atraktor pa ima hkrati pomen glede na razmerja do drugih konfiguracij oziroma vzorcev. Ti medsebojni odnosi med vzorci-atraktorji določajo čisto novo razsežnost, ki jo imenujemo VIRTUALNO (navidezno) ali IMPLICITNO (notranje, skrito). Fiziološki procesi se postopoma "prelivajo" v informacijske oziroma celo duševne, ko se vzpenjamo po hierarhiji virtualnih atraktorskih struktur. Seveda bi dokončno lahko govorili o duševnosti šele, ko bi razložili zavest, ki navadno spremlja preoblikovanja teh atraktorskih struktur. Ker pa to še ni rešeno, se moramo zaenkrat zadovoljiti z razpravljanjem o kognitivnih procesih.

Uravnovešenje nevronske mreže (kot specifičen odziv na zunanjo motnjo oziroma dražljaj) s tvorbo določenega nevronskega vzorcaatraktorja je vselej pospremljeno z obilno mrežo interakcij in ob tem usklajevanj med nevroni. V tem procesu so skriti: razpoznavanje vzorca, pomnjenje vzorca v sistemu sinaptičnih vezi (spominu), zgoščevanje informacij, izluščenje pomembnega, novega, podobnega od ozadja, tvorba razredov (klasifikacija dražljajev po skupnih značilnostih) idr.

Ko so vzorci shranjeni, lahko določenega prikličemo, pri čemer ta vzorec preide iz sistema sinaptičnih vezi (spomina) v sistem nevronov ("v zavest"). V spominu pravzaprav vzorci niso shranjeni v celoti, temveč so v posameznih sinapsah zakodirane le korelacije med vzorci. Ko v konkretnih okoliščinah vstopi nov vzorec, se poveže s shranjenimi korelacijami med starimi vzorci. Kot rezultat nastane nov notranji vzorec, ki je kompromis med starim znanjem (pričakovanji) in aktualnimi podatki o dejanskem stanju.

Kaže, da se podobna zgodba ponavlja tudi na bolj mikroskopski ravni – znotraj nevrona. Dendritska mreža, prepleti nevronskih dendritskih vlaken (Pribram, 1991, 1993; MacLennan, 1990, 1991, 1992) in še finejša mikrotubularna mreža (Hameroff, 1994), ki je sestavljena skupaj s pripadajočimi beljakovinami, tvorita znotrajcelični informacijski sistem. To precej bolj prožno in spreminjajoče se omrežje je hkrati posrednik med nevronsko in kvantno ravnijo. Še subtilnejše kvantne procese, ki so za zavest verjetno najpomembnejši, ojači, potem ko je bilo izbrano najprimernejše kvantno stanje, to je najpodobnejše tekočim okoliščinam. To pomeni, da denimo vzorec iz okolja (dražljaj) prek nevronske mreže sproži, da se izlušči informacijsko ustrezni kvantni "vzorec" iz nediferenciranega ozadja – kvantne celote.

Priklic vzorca poteka v kvantnih sistemih podobno kot v nevronskih mrežah samih (Peruš, 1996b, 1997a). V kvantnem primeru govorimo o "kolapsu" valovne funkcije, ki opisuje kvantno stanje. V prispodobi je kolaps podoben prevzemu oblasti ene stranke po volitvah. Ob volitvah (interakcijah med nevroni oziroma delci) se oddajo glasovi strankarskim programom (implicitnim – še neudejanjenim vzorcem). Tisti iz nabora možnosti, ki dobi največ podpore, zmaga in se udejani (vzpostavljen vzorec); ostali čakajo na novo priložnost (podzavest, spomin). Zmagujoči program narekuje vzpostavitev ustrezne oblasti v vsej deželi (eksplikacija vzorca iz ozadja na raven celotne mreže) in nadzor vseh dejavnosti (zavestni oziroma voljni nadzor ter uravnavanje dejavnosti v skladu z vzorcem, ki je predmet zavesti).

Zdi se, da se na ravni nevronske mreže izvajajo informacijski procesi bolj dodelano, dobro opredeljeno, togo, natančno. Na virtualni ravni se celo izoblikujejo posebna notranja pravila, ki jih poznamo kot logična. Na tej osnovi so zgrajeni razumski miselni procesi (McClelland idr., 1986).

Spoznavni procesi se ne držijo pravil, če pozabimo na tista spoznanja, ki so dobljena na osnovi sklepanja. Težišče spoznavnih procesov je verjetno v nevronski mreži, če gledamo njihovo kognitivno vsebino. Če pa se vprašamo po njihovem intuitivnem ozadju, moramo iti verjetno globlje – na raven znotrajceličnih mrež. Če je spoznavni proces ozaveščen, pri čemer so vključene mnoge različne velikostne ravni od opazovanega predmeta prek nevronskih vzorcev-atraktorjev in njihovih znotrajceličnih mikrovzorcev, so verjetno neizbežni kvantni procesi. Ti tvorijo celosten informacijski okvir, znotraj katerega se dogaja vse (pri zavedanju), in od koder se prično sestavljati višje kognitivne strukture (nevronske in atraktorske), če vplivi okolja to sprožijo. Le za kvantne "vzorce" je značilno, da se lahko zlijejo v nedeljivo enotno procesualno stanje, ki je morebiti bistvo zavestnega doživljanja. Doživljamo namreč vedno enovite in razmeroma stabilne slike (navadno jih celo imamo za zunanje), ne pa medsebojnih obstreljevanj nevronov s signali. Kvantna koherenca naj bi torej pripomogla k IZKUSTVENI ENOTNOSTI zavesti. To enovitost pri nevronskih mrežah samih pogrešamo, in sicer tudi pri koherentnih (sočasnih) 40 Hz nihanjih njihovih nevronskih domen, ki jih mnogi predlagajo za nevronsko osnovo zavesti (Hameroff idr., 1996).

Naj ponovimo, da so zavestni duševni procesi nujno mnogonivojski, četudi so si dogajanja na različnih ravneh načeloma zelo podobna. Govorimo o neke vrste "fraktalnih" izomorfizmih – o strukturah, ki so vsaj v grobem replike druga druge. Podobnost je v skupinski sistemski dinamiki, ki je bila zgoraj opisana. Osnovni elementi tega kolektivnega procesiranja informacij pa so različni (atraktorji, nevroni, znotrajcelične orientirane molekule, spini delcev, kvantne "točke" itd.) (Peruš, 1996d, 1997c).

Če imajo zaznave dveh čutov nekaj skupnega, bodo nihajni vzorci v ustreznih možganskih središčih prešli v usklajeni, sočasni način nihanja. Množice ustreznih nevronov, ki sestavljajo vzorec, bodo torej ob zaznavi skupne značilnosti zanihali sinhronizirano.

Na sliki 25 si oglejmo grobo shematiziran primer kodiranja slike, ki jo nariše pacient z možgansko okvaro. Njen namen je nakazati sestavljanje nevronskih nihanj kot možganski odziv na sestavljene dražljaje. Bolnik se ne more osvoboditi vzorca-atraktorja, ki ga je vzbudilo prvo naročilo, in ga zato nezaželeno kombinira z vzorcem-atraktorjem, ki ga je sprožilo drugo naročilo.

Upoštevajoč znanje o mnogonivojski nihajni koherenci bi v grobem lahko v matematičem jeziku dejali, da v nas vedno nastopajo nekakšni "fraktalni izomorfizmi".


Slik
a 25. Shema likovnega odziva pacienta na zdravnikovo naročilo in model ustreznega nevronskega nihanja v njegovih možganih – poenostavljen shematični prikaz zaznavnega kodiranja (iz: Lurija, 1982).

MNOGONIVOJSKA KOHERENCA IN KVANTNA INFORMATIKA

Mnogoravenjska koherenca je odločilen pojav za razumevanje procesov v kompleksnih sistemih, ki so fiziološko ozadje zavesti.

To je zelo raznovrsten in mnogoter proces, vendar zelo pogost v mikroskopskih bioloških sistemih (Vitiello, 1992, 1996). Lahko si ga predočimo s poenostavljeno primerjavo:

V diskoteki se najprej vrti (gledano s strani: niha) zgoščenka, nato niha električno oziroma magnetno polje v CD napravi; to sproži nihanje okolnega zraka (zvok), ki se prenese na nihanje v ušesu, nato v nihanje aktivnosti nevronov najprej v zaznavnih, zatem v motoričnih delih možganov; naposled začne nihati vso telo in potem vsa družba. Vmes je še več stranskih nihajnih pojavov, ki smo jih zanemarili. Skratka, pri mnogonivojski koherenci gre za prenos nihajnega procesa, ki vsebuje neintencionalno informacijo, skozi celo vrsto zelo različnih sistemov oziroma ravni. Beseda koherenca pomeni, da nihaji sovpadajo: imajo enak "ritem" (frekvenco oziroma fazo) in lahko tudi enako relativno jakost (amplitudo). Torej, nihanja se pojavljajo v zelo različnih "medijih", vendar so sklopljena (povezana) in imajo nekaj skupnega. Ta skupna informacija, zakodirana v isti frekvenci, relativni amplitudi in stalni fazni razliki, se tako prenese čez ves sestavljen sistem.

Tako bi se lahko prenašala neintencionalna zavestna informacija, torej v nasprotju z intencionalno komunikacijo ne digitalno s signaliziranjem (ki je omejeno s svetlobno hitrostjo), temveč analogno s TAKOJŠNO VZPOSTAVITVIJO NEOMEJENE (SUB)KVANTNE SISTEMSKE CELOTE – NELOKALNE KVANTNE KOHERENCE.

Podobno naj bi se samoorganizirale ne le skupnosti nevronov (živčnih celic), temveč tudi drugih celic po telesu, na višji ravni pa, čisto nezavedno, skupine možganov živih bitij kot nekakšnih oddajnikov in sprejemnikov laserskega tipa.

Posebno poudarjam, da tukaj ne gre za prenos intencionalne (konkretne) informacije, temveč za "prenos" neintencionalne informacije (v Bohmovem smislu). To je zgolj "INFORMACIJA" O SKUPNEM RAVNOVESJU, KI VZBUJA USKLAJENO KOLEKTIVNO DINAMIKO delcev, molekul, celic itd. Usklajenost pa pomeni ravnovesje in umirjenost.

Ker omenjeni procesi delujejo, kot rečemo, informacijsko, velja naposled še natančneje opredeliti, kaj je informacija. Kvantno polje ni le fizikalno (delujoče s silami), temveč tudi virtualno oziroma informacijsko "polje". Virtualno pomeni navidezno, "neotipljivo", skrito, implicitno, notranje; je posledica celovitega delovanja sistema. Primer virtualne organizacije je država. Nikjer je ne vidimo (vidimo le ljudi, pokrajino, zastave), vendar je zelo pomembna, saj predstavlja koordinacijo množice ljudi. O njenem obstoju izvemo šele iz njenih materialnih posledic (mejni kamni, institucije), ki pa so le njeni zunanji znaki. V bistvu je država dogovor ljudi, stvar njihove kolektivne zavesti.

Razlika med fizičnim in informacijskim je razvidna iz naslednje prispodobe: Denimo, da sedim v dvorani. Zaradi neke potrebe bi jo rad predčasno zapustil, vendar tega ne storim, da ne bi motil občinstva. V tistem trenutku me nihče ne drži za roko in mi ne preprečuje odhoda fizično. Preprosto delam tisto kot drugi (neintencionalno informacijsko "polje" ali virtualna informacijska "sila"). Ali ostajam, ker sem sprejel nek dogovor oziroma se zavedam, da bi sicer motil (zakodirana informacija), ali pa v tistem trenutku sosedi gledajo vame z izrazom "ne smeš" (intencionalno informacijsko "polje"), vendar mi odhoda ne bi fizično preprečevali. (Intencionalno pomeni uperjeno na nek predmet zavesti ali idejo, neintencionalno pa, da ni nobenega konkretnega predmeta zavesti, temveč le neka splošna informacija oziroma zavest sama na sebi – "čista zavest" – hkrati že zlita z nezavednim.)

V omenjenih primerih razberemo tri stopnje informacije, ki predstavljajo skrito, implicitno, notranjo "silo" ali možnost fizične sile, ne pa njene eksplicitne prisotnosti. Zavest je nadgradnja teh informacijskih "polj", ki se virtualno pojavljajo že na ravni elektronov ipd. – tudi elektron se ravna, kot da bi "vedel" vse o svoji okolici (Bohm & Hiley, 1993). Zaradi načela "vse v enem, eno v vsem" to sploh ni čudno. Informacija in materija oziroma materialna sila sta posebna primera druga druge, imata skupno obeležje (obe delujeta interakcijsko) in sta posebni izpeljanki skupne izvorne enotnosti. Tako se na (sub)kvantni ravni zabrisujejo razlike med materijo, energijo in informacijo oziroma neintencionalno prazavestjo oziroma zavestnostjo. Te entitete se lahko dinamično pretvarjajo med sabo in to se lahko poredko celo udejanja kot parapsihološki pojavi (TucsonII, 1996).

Ali so torej lahko možgani vmesnik, ki v posebnih primerih, kodira informacije v subkvantni svet ("vakuum" ali "hologibanje") in jih dekodira iz njega, podobno kot radio počne z elektromagnetnim poljem? Le "pravo frekvenco" bi bilo treba najti in vložiti nekaj energije. Tukaj govorimo o hipotetičnem "prenosu intencionalne informacije" onstran prostora in časa, kar bi lahko nudilo razlago za zunajčutno zaznavanje. Takšne, sicer redke, manifestacije nelokalnih kvantnih pojavov bojda potrjujejo mnogi poskusi in teorije, tudi po mnenju nobelovca fizike Briana Josephsona (Josephson & Pallikari-Viras, 1991; TucsonII, 1996).

ZAVEST KOT PRVINA IN GLOBALNA SINTEZA DUŠEVNIH PROCESOV

Domnevamo lahko, da zavest ni dejavnost, temveč pojavna prvina, notranje bistvo človeka (več avtorjev v: Davies & Humphreys, 1993 in Marcel & Bisiach, 1988). Ob komi oziroma nezavesti se stanje zavesti sicer lahko prekine, kot da bi se razklopila vez nevronske mreže s širšo kvantno celoto oziroma začasno zabrisala virtualna procesualna nadgradnja mreže. Vseeno pa se zavedanja ne učimo počasi, kot se učimo kognitivnih funkcij, temveč se zavedamo že tako rekoč od rojstva. Postopoma se vzpostavlja le zavedanje zavedanja kot nadgradnja, ki občutke šele otme pozabi in preseže njihovo zgolj bežno trenutnost (Oakley, 1985).

SAMOZAVEDANJE naj bi imelo izhodišče v samointerakciji možganskih mrež. Obstaja več teorij o naravi zavedanja lastne zavesti. Prva je duhovna teorija, po kateri je duh posebna substanca, ki preprosto vidi samo sebe (Popper & Eccles, 1976). Tudi kvantna teorija zavesti lahko trdi, da kvantna celota preprosto interagira sama s seboj, saj so že delci sami sposobni samointerakcije (Rosina, 1995; Silverman, 1993). Vsi klasični kompleksni sistemi, seveda tudi nevronske mreže, to prav tako zmorejo. V mreži namreč nevroni, ki sestavljajo taisti vzorec, interagirajo med seboj, zato vzide nekakšen samointeragirajoči vzorec-atraktor. Vendar pri tem ostaja vprašanje zlitja zaznav v zavestno enotnost – vprašanje, ki se morda reši šele pri kvantni celoti sveta (Hameroff idr., 1996).

Naslednja je teorija identitete, ki preprosto enači možganske in duševne procese, kot da so različni vidiki iste procesualne enote – rezultati zunanjega pogleda (tretje osebe) ali notranjega pogleda (prve osebe) (Churchland & Sejnowski, 1992). Zadnja teorija je teorija kopiranja. Pravi, da se človek zaveda lastnega duha in njegove vsebine s časovnim zamikom. Neposredno zavedanje pusti spominski zapis, ki je malo zatem predmet zavedanja drugega reda. Kopije, ki imajo določeno trajnost, so torej z neopazno zamudo uporabljene v retrospektivi (Musek, 1993b; Bohinc, 1990, 1996).

Razen tega, da je zavest posebna prvina (neintencionalna zavest), ima hkrati vlogo sinteze vseh "nižjeležečih" možganskih in atraktorskih oziroma virtualnih procesov, ki jih doživljamo kot duševne procese – miselne, spoznavne, čustvene... Takšna intencionalna zavest je povezana z zaznavami, predstavami, pozornostjo, spominom, razpoznavanjem, razumevanjem, integracijo idej, kategorizacijo (razporejanjem v razrede) in abstrahiranjem (izluščanjem bistvenega), pravzaprav pa navadno tudi z vsemi drugimi duševnimi in vedenjskimi funkcijami (Trstenjak, 1974). Povedati je treba, da pri omenjenih funkcijah zavest ni vedno povsem nujna (kot npr. pri sanjavi, avtomatični vožnji tovornjakarja na dolge proge) (Gennaro, 1995). Nasploh so kognitivne funkcije vselej na prehodu med zavednim in nezavednim. V globalnem smislu nam takšna razširjena zavest s pomočjo spomina omogoča izoblikovanje in popravljanje modelov okolja ter sveta, na osnovi tega pa tudi predvidevanje in ocenjevanje.

Na kognitivne funkcije gledamo na različnih ravneh. Tako lahko POZORNOST dojemamo kot zavestno pozornost, ki jo usmerja svobodna volja, ali kot nekaj, kar preskakuje samodejno oziroma pod vplivom pritegovanja iz okolja, ali celo čisto fiziološko kot budnost ali globalno možgansko vzburjenost, ki se včasih lokalizira oziroma osredotoči (Lurija, 1983). Šele vse ravni skupaj sestavijo naše usmerjeno zavedanje "zdaj" in "tukaj".

Izmed številnih možganskih procesov, ki po prevladujočih teorijah (Baars, 1997; Newmann, 1997) izvajajo nevrofiziološke priprave za ozaveščanje kognitivnih procesov, je najpogosteje omenjan razširjen retikularno-talamo-kortikalni sistem (ERTAS). Njegovi sestavljeni procesi združujejo vzburjenost oziroma čuječnost (retikularna formacija), vhodno-izhodne funkcije in razporejanje vzorcev po korteksu (talamus) ter kognitivne procese (korteks, to je možganska skorja). Težišče ozaveščanja kognitivnih procesov je verjetno v prefrontalnem asociativnem korteksu (Kinsbourne v: Nagel, 1993).

Na vprašanje zavesti se pogosto navezujejo tudi pojmi in problemi: bivanje oziroma bitje, (duhovna) energija, informacija; v širšem smislu vstopijo tudi problemi prostora-časa, reda oziroma entropije (nereda, nehomogenosti), sistemske dinamike, rekurzivnosti (samonanašanja) in kaosa, hierarhičnih struktur in opazovalnih skal, evolucije in transformacij (TucsonII, 1996).

Intencionalna zavest je verjetno tesno povezana s časom (Ule, 1997; Hameroff idr., 1996; TucsonII, 1996). Natančneje povedano, zaporedje duševnih vzorcev v toku zavesti sovpada z zaporedjem vzorcev sistemske dinamike. Zavest kolapsira sistem v določeno stanje in vrsti takšnih kolapsov sledi zaporedje vzorcev – ČAS oziroma tok zavesti v času (Hameroff & Penrose, 1996). Pravzaprav se čas in zaporedje kolapsov oziroma vzorcev zavesti pojavita hkrati ter sovpadata. Položaj je soroden problemu piščeta in jajca, kjer se vzročna procesa med seboj prepletata. Tudi pri problemu časa in toka zavesti vemo le, da ni našega občutka časa brez toka intencionalne zavesti in obratno. Hkrati pa je vsaj mistikom jasno tudi, da ni prostora-časa v transcendentalni neintencionalni zavesti: kjer ni konkretnosti oziroma nehomogenosti, tudi ni prostora-časa; vse je eno (Walsh & Vaughan, 1987). Intencionalna zavest prevaja mrežno paralelno-razporejeno procesiranje v linearno-zapovrstno (v tok doživljanja).

Vprašanje, zakaj čas teče v določeno smer, je povezano z dinamiko kompleksnega sistema in s stopnjo nehomogenosti (odstopanj od ravnotežja, razlik) oziroma nereda v njem, kar meri entropija. Vemo tudi, da je informacija zakodirana v nehomogenostih sistema, ki posredno postanejo predmeti neintencionalne zavesti. Tukaj se torej vsa največja vprašanja znanosti stikajo: vprašanja prostora-časa, sistemske dinamike, entropije, informacije, zavesti, kvantne gravitacije, ki naj bi sodelovala pri kolapsu (Penrose, 1989; Penrose, 1994). Omenjeni kolaps pa ni nič drugega kot prehod sistema od vseobsegajoče Celote v pred-prostoru-času k izbranemu delu – konkretnemu stanju ali prostorsko-časovnemu vzorcu. Prehod se že zgodi v pravkar soustvarjenem času in rezultat se izoblikuje v pravkar soustvarjenem prostoru. Kaj ali kdo izbere? Zavest (če ima pravo informacijo)? (Pylkkänen & Pylkkö, 1995)

Ta nerazložljiv prehod iz neintencionalne zavesti v intencionalno zavest, iz pred-prostora-časa v prostor-čas, iz Vsega-Niča v konkretno stanje imenujemo zlom simetrije. Za zavest je značilno, da to konkretno stanje ni le neko stanje, marveč je povezano s prvobitno celoto. Zato to konkretno stanje predstavlja informacijo (nehomogeni del) kot predmet zavesti (homogene celote). Ravno prepleti dogodkov v navezi stanje-zavest (torej, v navezi nekega konkretnega stanja, ki se ga zavedamo in zavesti same) sestavljajo bistvo mnogoplastnega vprašanja.

Problem je še veliko težji. Homogeno fundamentalno celoto smo tukaj imenovali kar zavest, a to deluje preveč idealistično. Fizikalno bi jo primerneje označili kot kvantni vakuum. Vendar ta vakuum ni nedejavna praznina, temveč je dejavna polna praznina – nabor vseh možnih neudejanjenih stanj (Hiley, 1991; Šipov, 1995). Zdi se, kot da se stanja iz tega nabora neskončnih možnosti udejanjajo kar sama ali pa se eksplicirajo zaradi interakcije z makroskopskim okoljem. Podobno je pri priklicu vzorca iz spomina (kot nabora možnosti) "v zavest". Kdo izbere vzorec? Zavest ali dražljaj iz okolja.

Potemtakem je zavest implicitno-vseobsegajoča informacijsko-procesualna celota (podobno kot je kvantni vakuum implicitno-vseobsegajoča fizikalna osnova), ki udejanja neke prostorsko-časovne vzorce ali stanja. Gledano malo drugače pa znotraj te celote stanja ustvarjajo drug drugega (vsi enega, eden vse) – soustvarjajo se iz prvobitne celote, ki jo fizika imenuje vakuum.

Na mikroskopski ravni resnično težko ločimo, kaj je živo, kaj je informacijsko, kaj je zavestno, in sicer med seboj in od njihovih nasprotij oziroma negacij. Pravzaprav je vse odvisno od opredelitve, ki jo sami postavimo.

Po Wheelerjevem t. i. poskusu zakasnele odločitve (Kafatos & Nadeau, 1990) se zdi, da z odločitvijo v sedanjosti (polprepustno zrcalo vstavimo fotonom napoto ali ne) lahko vplivamo na pretekla stanja oziroma na začetek potovanja fotonov v eksperimentalnem sistemu. T. i. EPR pojav kaže, da se vsi delci ne glede na oddaljenost vedejo kot "deli" iste celote (Bertlmann, 1990; Stapp, 1991; Silverman, 1993). Vsi delci so sklopljeni (interakcijsko soodvisni) iz prešnjih, najzgodnejših zgodovinskih obdobij vesolja (Kafatos & Nadeau, 1990). Zaradi skupnega izvora utegnejo biti (zato) povezani neposredno oziroma vseskozi, saj v prostorsko-časovnem nelokalnem kontinuumu sedanjost ni ločena od preteklosti. Ali ni mreže takih povezav mogoče jemati, vsaj ko imajo hkrati informacijsko vlogo, (tudi) za (pra)zavest ali zavestnost? (Ule, 1995)

"Vse v enem, eno v vsem" postaja vse bolj trdna, eksperimentalno in teoretično podkrepljena ugotovitev. Tudi izvor zavesti lahko iščemo v tej Celoti, ne pa tudi njenih konkretnih manifestacij in vsebin. Izvor slednjih ostaja skrivnosten prav tako kot vir osnovnega zloma simetrije ("stvarjenja").

Deli kozmične mreže torej nekako kolapsirajo drug drugega. Sam mehanizem kolapsa (izoblikovanja vzorca iz neudejanjenega ozadja) je vsaj načeloma znan in spominja na priklic spomina iz nevronske mreže. Samozaokrožene interakcijske mreže nas privedejo sicer globoko, a nikoli do konca, saj ne moremo razumeti, kako lahko sobivajo z nedeljivo celoto, v katero oziroma s katero so zlite.

Pri zavestni duševni informaciji nikoli ne moremo zreducirati vsega na informacijo oziroma sistemsko kibernetiko samo, saj je informacija vedno korelirana s celotnim stanjem, ki ga zastopa. Obstaja torej dinamična koherenca oziroma sinhronizacija dela, ki ima vlogo informacije, s celoto (Kafatos & Nadeau, 1990).

Še vedno je aktualno vprašanje, ali višji organizmi zares premorejo nematerialnega duha in notranjo vitalnost (imenovano življenjska sila, elan vital) (I. Jerman, 1991). Menim, da brez te teleološke vsebine človeka ni ireducibilnega Jaza, smotrov, namenov, ciljev. Naslednji primeri naj oslikajo prisotnost nečesa skritega in še neznanega, ki je procesualno, mnogoplastno in hkrati celostno.

Hall poroča o ljudeh z mnogoterimi osebnostmi: Ko tak človek preklopi iz ene osebnosti v drugo, lahko temu sledijo tudi telesne funkcije in presnova – tako je bolnik diabetičen v prvi osebnosti, prenapet v drugi, v tretji pa je vse v redu. Nadalje se spomnimo, da navadno zlahka govorimo po telefonu z drugim človekom, z avtomatsko tajnico pa precej teže in netekoče. V tistem trenutku manjka nekaj, kar bi nam medčloveški stik celo na daljavo gotovo dal. To pa ni le kognitivna informacija, ki jo z zamudo prenese tudi avtomatska tajnica, temveč širši, "duhovnoenergetski naboj".

V tem stoletju eksperimentalnih znanosti smo zanemarili dejstvo, da premore tudi sam človeški organizem občutljive NOTRANJE MERILNE SISTEME, ki so precej bolj subtilni kot umetne merilne naprave in imajo bolj ali manj neposreden dostop do zavesti. Doslej sicer nismo mogli vedno enolično ugotoviti, kaj nam govorijo, vendar ne smemo izločati možnosti, da nekateri ljudje to intuitivno zmorejo.


NAZAJ na prejšnje poglavje NA ZAČETEK tega poglavja NAPREJ na naslednje poglavje